Devet let nazaj sem se morala vrniti v svoj spomin, da sem si v misli priklicala ozke uličice, ki sem jih nemalokrat prehodila, največkrat zatopljena v domišljijo ali pa za objektivom. To je danes eno najbolj naseljenih območij v Benetkah. Dejansko je to skupek osmih otokov, ki so med seboj povezani z mostovi, poimenovanih Giudecca, antično Spinalonga (ribja kost), kjer sem bivala eno krasno šolsko leto in imela svoj dom.
Tam imam veliko lepih spominov. To sem se spomnila, ko sem brskala po arhivu in pregledovala, kje vse sem bila v mesecu marcu odkar imam digitalni fotoaparat.
Na prvi pogled sam otoček ni nič posebnega, razen morda to, da je del svetovno znanega mesta Venezia. Za turiste mnogokrat ostaja neopažen, saj so zanje bolj zanimivi drugi otoki, ki se sončijo v Beneški laguni. Najbolj znan med njimi je Murano, od koder izvira znamenito muransko steklo, pisano, kot hišice na njem. Drugi zelo znan in večji otok, ki varuje stari del Benetk pred neposrednimi vplivi morja je Lido, ki je znan po Hotelu Excelsior, delux hotelu, kjer se v času Beneškega filmskega festivala najboljšim igralcem podeljujejo Zlati levi in čudoviti, mislim, da okoli 7 km dolgi peščeni plaži. Otokov v Beneški laguni je res veliko in večinoma so neposeljeni.
Giudecca se nahaja na južnem delu zgodovinskega središča Benetk, nasproti okrožja Dorsoduro in ločuje ju širokoplovni kanal Canale della Giudecca, po kateri sem vsak dan opazovala mogočne križarke, ki so atraktivno, a provokativno, zaradi velikega onesnaženja, plule po njem. Na skrajnem zahodnem delu je Sacca Fisola, otok, ki so ga Guidecci priključili šele pred kratkim. Tam je zdaj mirno stanovanjsko območje, kjer redkokdaj koga vidiš. Na vzhodnem delu je otok San Giorgio Maggiore, ki slovi po istoimenski Baziliki in njeni mogočnosti, ki jo je moč opaziti tudi z druge strani, s Trga Svetega Marka. Na južni strani se široko razprostira pogled na zasanjano laguno.
Sanjam, ko razmišljam, da so bili včasih tu cvetoči vrtovi in sadovnjaki. Nato me že naslednji trenutek, ko se sprehajam po ozkih uličicah, spreleti srh, ko pomislim, da je bil kasneje ta otok degradiran, celo zloglasen in da so bile te ulice včasih temne, polne osamljenih palač, ki so zrasle v relativno poznem obdobju. To mračno preteklost je čutiti na vsakem koraku.
Čez čas so zapuščene in predvsem industrijske prostore nadomestili avantgardni stanovanjski kompleksi in umetniški ateljeji, ki so v meni vedno vzbujali nekakšen moteč in zoprn kontrast med starinskim in novodobnim. Na otoku se zdaj namesto starih podrtij ponosno važijo hoteli s petimi zvezdicami, kot so Hilton Molino Stucky, Villa, Bauer Palladio in Cipriani, kjer se zadržuje svetovna smetana, skrita pred radovednimi očmi turistov.
Nekje na sredini otoka stoji mogočna cerkev Presvetega Redentore (Chiesa del Santissimo Redentore), ki so jo zgradili v poznem 16. stoletju, po tem, ko je kuga pomorila več kot 30 procentov prebivalstva. Ogromna cerkev zdaj nudi posebno panoramo otoka, gledano s centralnega dela Benetk. V čast Presvetemu vsako tretjo soboto v juliju benečani priredijo cerkveni praznik, ki se imenuje Festa del Redentore. Takrat čez plovni kanal zgradijo lesen most in se to območje spremeni v pravo zibajoče plesno dogajanje s tradicionalnim polnočnim ognjemetom. Ta “fešta” je še vedno na mojem seznamu obvezne udeležitve. Morda bo to prav letos!
