XI 

12. dan:  O ́Cebreiro – Triacastela 

Tu je bila zgodnja pomlad, že drugič v tem letu sem lahko opazovala pomlad v vsej njeni lepoti, ki se na Caminu odvija kot se je na slovenski obali že pred enim mesecem. Cvetele so vijolice, trobentice, ponekod še zvončki in sadna drevesa so bila sredi največjega cvetenja katerih krošnje so se bohotile s prepolnimi cvetki, ki so širili prijetne vonjave, narava se je počasi prebujala iz zimskega spanca.  Hodili sva ob cestah med vasicami, po sončnih poteh med cvetočimi travniki in pašniki, kjer so se pasle krave, pa tudi med majhnimi gozdiči, v katerih pa so rasla ogromna, zelo stara drevesa. Gozdne poti so bile najino največje veselje, ker so ponujale prijetno senco in svežino. Ljudje so tu nekoliko manj zadržani in zgodi se, da naju tu pa tam nagovori kakšen domačin. 

Pot se po spustu v dolino, naglo vzpne na hrib Alto Do San Roque (1270 m) in se nato, spet v strmem spustu zaključi v Tiacastelu, na 660 m nadmorske višine.

 Med potjo sva spet kupili kruh v mobilni trgovini, pozornost nama je vzbudila starejša gospa, ki je prav tako kupovala kruh. Hodila je sama. Ves čas smo se potem dohitevale ter prehitevale in se veselo pozdravljale z »Buen camino!«, vse do tedaj, ko smo se spet srečale v hostlu, ki je ležal sredi travnika, tik pred naseljem Triacastela. Hostel ni imel velikih skupnih ležišč, temveč manjše sobice. Sobo za štiri osebe sva si delili s to gospo, ki je bila upokojena učiteljica angleščine iz Nemčije. Pripovedovala nama je o svojem romanju, ki ga je začela v Franciji, skupaj še tremi prijatelji. Takoj pa dveh etapah sta se ji je tako močno vneli mečni mišici, da ni mogla več hoditi. Vzela si je dva dni za počitek, njeni prijatelji je niso želeli počakati, ampak so jo kar tam zapustili, popolnoma samo. Sprva je bila nad reakcijo prijateljev, posebej svoje najboljše prijateljice, presenečena, potem je razmišljala, da bi se vrnila domov, kasneje pa se je po pogovoru s svojim možem odločila, da pot nadaljuje sama. Zdaj je prehodila že več kot dve tretjini poti, prijazna, odločna in zelo pogumna gospa, ni kaj dodati.

Kot sem že omenila, je bil dan sončen in pomladno topel, travnik pred hostlom čudovit. Z Darjo sva popoldan odšli v trgovino, si sredi polnih rumenih zlatic na travniku razgrnili spalno vrečo in si naredili piknik. Odkrili sva sladico, še najbolj podobno našim buhteljnom, le nadev je bil čokoladni, namesto iz običajne marmelade. Pakirana sladica v obliki torte je bila res božanskega okusa. 

13. dan: Triacastela – Sarria

Zbudili sva se v mrzlo jutro in se že ob svitu odpravili na naslednjo etapo. Čakala naju je 25 km dolga pot, vendar ne preveč naporna. Zjutraj so se nad travniki dvigale goste meglice, ki so dajale naravi skoraj pravljični vtis. Pot se je vse čas rahlo spuščala na 440 m nadmorske višine, izmenjaje s krajšimi strmimi klanci. Ponekod je bila potka za romarje tudi tlakovana. V vasici, ki je ležala globoko v ozki dolini, nama je pozornost vzbudila vaza s cvetjem, ki je bila postavljena na pragu pred neko zelo majhno hišico. Tam sva se ustavili, da bi fotografirala vazo (bila je narejena iz plastične steklenice) s cvetjem, ker se mi je zdela lepa kompozicija, ko so se naenkrat odprla vrata, da sem odskočila, in iz hiše je izstopil moški, ki mu je bilo takoj videti, da ni domačin. Bil je Anglež, ki je pustil službo v Angliji, prehodil Camino in nato kupil to malo hišico, ki jo sedaj počasi obnavlja. Rekel je, da ravnokar čaka tesarja, ki mu bo izdelal tla. Preživlja se s slikanjem akvarelom, ki jih prodaja romarjem, v hišici pa bo uredil tudi prodajni atelje. Zgovoren Anglež bi se z nama še pogovarjal, a nama se je mudilo naprej, ob slovesu nama je dejal, da se vidimo naslednje leto, takrat bo njegova hiša popolnoma prenovljena. 

Po strmi gozdni poti, sva prispeli do počivališča za romarje z ogromno zidno, reliefno izdelano lupino srebrne školjke, ki se mi je zdela skorajda kičasta, a ne toliko, da se ne bi pred njo fotografirali. Kasneje se je mrzlo jutro razvilo v zelo topel dopoldan, tako da sva si počasi slačili kos za kosom topla oblačila in se preoblekli v majice s kratkimi rokavi, na hlačah pa sva si odstranili hlačnice. Vsepovsod po poti so urejena počivališča za romarje, nekatera so bolj skromna, nekatera pa zelo razkošna. Redkokdaj sva šli samo mimo, največkrat sva se ustavili, običajno sva tam kaj prigriznili in se posvetovali, kako naprej. Najina jezica druga na drugo je bila pozabljena, tudi hoja je postajala vedno bolj sproščena in manj utrudljiva. Srečevali sva domačine, ki so naju prijazno pozdravljali, po poti je bilo vedno manj pohodnikov. Občasno naju je s poti prepodila čreda krav ali ovac.

Sarria je malo večje mesto z okoli 13 tisoč prebivalci. Popoldan sva si ogledali center mesta, osrednji del cerkve je iz 12. stoletja, ladja in zvonik pa iz 18. stoletja. Za cerkvijo je park s starimi grbastimi drevesi, na katerih so brsteli drobni svetlo zeleni listki. Nič kaj dobro se ne razumeva na botaniko, taka drevesa pogosto krasijo drevorede v Španiji, a kot sem že omenila, njihovega imena nisem do danes ugotovila.

V Sarrii sva šli tudi v market, kjer so imeli zanimive plastične vozičke, nekje med nakupovalno košaro in velikim vozičkom. Take plastične vozičke sva prvič videli, zdaj jih ima pri nas vsaki večji market. Z vozičkom sva se kar precej časa zabavali, ker nisva vedeli, ali se ga vleče ali potiska. Trgovina je bila skoraj prazna, tistih nekaj kupcev pa vozička ni uporabljalo. Tako sva ga nekaj časa potiskali, nekaj časa vlekli in si bili pri tem nerodnem početju tako smešni, da sva se med smešnimi domisleki, ki so bili smešni samo nama, ves čas smejali. 

14. dan:  Sarria-Portomarin

Etapa se je začela še kar dobro. Najprej sva šli čez romantični most Ponto de Aspera iz 12. stoletja, potem sva prečkali železniško progo. Od tu dalje se je začela moja velika kriza. Zdelo se mi je, da se pot vleče v neskončnost, pozabila sem napolniti baterijo in se med potjo nisem mogla kratkočasiti z iskanjem kompozicij za fotografiranje. Takrat se mi je itak zdelo, da niti lepih kompozicij ni. Pot pa enkrat gor, enkrat dol, veliko vzponov in veliko strmih spustov. Moje koleno se je vedno bolj oglašalo in bilo vedno bolj oteklo, tako da me je, posebno pri spustih že močno in ostro bolelo. Elastični kolenski povoj pa že zdavnaj ni več pomagal. Bolečino sem blažila tako, da sem hodila cikcakasto, če le je bila pot dovolj široka. Za nameček, sva zadnjih 10 km prehodili med farmami prašičev in piščancev, smrad pa takšen, da sva si nos in usta ovili v rutico kot kavboji, kaj dosti pa ni pomagalo. Bolečina v kolenu in smrad sta me močno najedali, in četudi nisem želela jamrati, si včasih nisem mogla pomagati. Ko si tako razpoložen, te naenkrat vse moti. Tudi naramnice od nahrbtnika so se grobo zarezovale v moja ramena, ki so me vedno bolj bolela. Ali je bil še kje kakšen košček telesa, ki me ne bi bolel? Moje misli so zaposlovale bolečine, smrad in pusta osamela pokrajina. Kar me je veselilo je bila kilometer za kilometrom prehojena pot in skorajšnji prihod v Portomarin, željno sem pričakovala hostel in posteljo. 

Vhod v mesto je veličasten, preko mostu čez široko reko Mino in po stopnicah, po široki tlakovani cesti do centra mesta. Mesto je prelepo, hostel tudi in število pohodnikov se je spet začelo gostiti. Pozornost sta mi vzbudila dva Američana, oče in sin, ki sta delovala zelo žalostna. Potiho in mirno sta se pogovarjala in se kmalu odpravila spat. Pomislila sem, da sta doma gotovo doživela kakšno tragedijo, ki jo poskušata na Caminu preboleti. 

Našla sem lekarno, kjer sem kupila močne tablete proti bolečinam, kajti aspirini niso pomagali. Bolečina v kolenu je kmalu skoraj popolnoma popustila in povrnila se mi dobra volja. Tu sva se ponovno srečali z Nemko Brigitte, ki nas je povabila na kozarec piva. Darja se je kmalu vrnila v hostel, jaz pa se zavila še k maši, h kateri so vabili zvonovi s prekrasno melodijo. Zanimivo je bilo poslušati molitve v španščini, obred se je čisto drugače odvijal kot pri nas. Ves čas so molili so kot bi peli, skratka zelo navdihujoče, ko pa je pričel župnik s pridigo, mi je postalo dolgočasno in sem odšla. 

Ob prihodu v hostel sta oče in sin še vedno spala, Darja pa tudi.

Zaspala sem tudi sama, z mislimi na dom in na pot, ki jo moram še prehoditi. Še štiri dni, pa bom v Santiagu, potem pa dva dni počitka na Finesterri in domov. Močno sem zahrepenela po domu.

Napoved nadaljevanja

Naslednji dan naju je čakala 26 km dolga pot do Palas Do Rei. Ime mesta se mi je zdelo šik, vendar je bil še najbolj veličasten odhod iz Portomarina, spet čez veliko in široko reko Mino preko katere je postavljenih več dolgih mostov, pa tudi celotna pot je bila zelo slikovita.