»Zgodba o medsebojnih odnosih znotraj družine, ki so za vsakega otroka prvi uvod v družbeno dogajanje zunanjega sveta. Frančičeva besedila so, prav zaradi kompleksnega razumevanja otroštva, večkrat že na robu mladinske književnosti. S svojo sporočilnostjo se obračajo tudi k odraslemu bralcu – v njem želijo vzbuditi njegov lastni spomin na svetle in temne prostore otroštva. Brez moraliziranja, brez solzavosti, tudi brez samozadostne norčave igre. Otroštvo je za Frančiča veliko resnejša stvar: v njem odkriva edini pravi vir ustvarjalnosti. Še več – v njem vidi edino pravo držo do sveta.« (dr. Igor Saksida)