Indija 1989 vs. Indija 2019 

Natanko 30 let je tega, kar sem bila prvič v Indiji. Takrat še z njim, tokrat sama. Kako sem jo doživljala leta 1989 in kako 2019? Sindikalni izlet 1989 v Indijo. Prijavila sem naju, čeprav smo bili le 8 dni. Od malega sem občudovala to deželo na jugovzhodu. Morda pod vplivom neke nadaljevanke, ki se ji ne spomnim več naslova. Začarala me je, Indija v tisti nadaljevanki. In sva šla. Zlati trikotnik Agra – Jaipur – Delhi. Agra čudovit poklon ljubezni. Čista, mirna, brez beračev. Jaipur lep, a berači povsod. Delhi pa me je presenetil s svojo, na eni strani modernim mestom, na drugi, predmestje, revščina, umazanija, smrad. Povsod barake, ljudje so živeli kar na ulici, opravljali potrebo kar v bližnji jarek, kuhali, spali na tleh z opeko pod glavo. Grozljivo, strašljivo. Mumbaj, vsaj del blizu Taj Mahal hotela, kjer je bil tudi naš hotel, moderen … a takoj, ko sva zašla v stransko ulico, zopet odpadki povsod, revščina in prosjačenje. Elephant otoki pa so me očarali. Srečanje s hinduizmom, v jamah, s tamkajšnjimi bogovi. Mir in tišina, le redki turisti. Vrata Mumbaja veličastna, skoznja smo vstopili in se povzpeli na ladjo, ki nas je popeljala na Elephant Islands. Ocean umazano rjav, pravo nasprotje našega Jadrana. 

Indija 2019 Kochin, Marmungao, Goa in Mumbay. Kochin: prijeten izlet s tuk-tukom. 

Grozljiv promet, smetišče na ulicah. Povsod plastika, papir … še slabše kot pred tridesetimi leti, saj se je število vozil občutno povečalo. Hupanje, prehitevanje, nevarnost … motoristi sicer večinoma s čeladami, sopotniki pa kar brez. Mumbai 2019. Drugo mesto, drugačen promet. Nedelja, ko kao ni veliko prometa. Indijci vsepovsod, vrata Indije polna obiskovalcev, takorekoč nedostopna. Draga četrt, kjer stanovanja stanejo od milijon dolarjev naprej še kar čista. Viseči vrtovi lepi, veliko zelenja, a tudi obiskovalcev. Lep pogled na Mumbai z višine, z griča, na glavno plažo in promenado. Čuti se revščina, prosjačenje mladih mamic z otroki ob skorajda vsakem postanku z avtobusom, a občutno manj. Skratka, mislim, da je to moja zadnja Indija. Ali pa se bom podala še enkrat k Patrijiju, ki je sezidal največjo piramido na svetu ter mesto piramid. Kjer je povsem evropska klima, vzdušje. Čisto, vrhunsko … skratka na nivoju. Meditacije, mir, tišina, sprehodi … ukvarjanje s samim seboj. To, sicer pa Indija adijo. Še vedno pa čutim, da je to moja pradomovina. Rada imam tamkajšnje ljudi, vedno nasmejane, vedno pripravljene na pogovor. Manj vsiljive, a še vedno, za moj okus preveč. Pogajanja za ceno pri šopingu pa enako kot prej. Če ponudiš polovično ceno, jo prej ali slej sprejmejo. Razen v Mumbayu, kjer nisem bila tako uspešna, pa v Art muzeju v Kochinu tudi ne. A tam vsaj čutiš, da so stvari pod kontrolo, pa kvaliteta tudi. Kar je zelo pomembno. Cunjic za par dolarjev skorajda več ne dobiš … vsaj ne tam, kjer sem se sama motala. Indija prvič, drugič … morebiti zadnjič. Kdo ve!!!!!!!!!!!!!