Dorina Beržan in Remigio Grižonič
Ko sem bila mlada, sem sanjala, da bom pisateljica in bom pisala romane.
Dorina Beržan, pesnica, Izolanka, ki je, kot pravi, šele pri 65 letih doživela razcvet. Pri tem ji je pomagal pokojni Silvano Sau, izolski novinar, publicist, politik in vidna osebnost Skupnosti Italijanov Pasquale Besenghi Degli Ughi Izola, ki je skupaj z Graziello Ponis, vse njene pesmi pretipkal in uredil v pesniško zbirko Scoi e onde de vita (izšla leta 2008), ilustracije zanjo pa je prispevala Aljoša Križ. Svoje pesmi piše v starem izolskem dialektu, jeziku, ki so ga govorili v času njene pranone. Leta 2011 pa je na njeno pobudo izšla pesniška zbirka Bilke v burji/Fuscelli nella bora, poezija 14. izolskih pesnic. Pesmi za zbirko sta zbrali in uredili skupaj s Špelo Pahor, s pomočjo Mestne knjižnice Izola, likovne podobe pa je prispeval Matjaž Fabe.
Dorino sem spoznala šele leta 2015, na zadnji slikarski razstavi njenega pokojnega moža Dušana Fabiča, v Galeriji Alga. S svojo karizmo, ki jo širi daleč naokoli, me je takoj prevzela in ko sem spoznala njene pesmi, jih tudi poslušala na literarnih večerih, sem ugotovila, da me njene pesmi in melodičnost izolskega dialekta, močno privlačijo in tudi navdihujejo. Postala je moja najljubša izolska pesnica. Lepa gospa, na zunaj in na noter, ji pravim, ko se srečava v izolskem mandraču, na skupni kavici in prijetnem klepetu. Ne mine pogovor, da se ne bi sukal okoli nikoli izčrpane teme o kulturi na splošno, predvsem pa o izolski kulturi o kateri se premalo govori in se jo premalo podpira ter o nujnosti ohranjanja lokalne kulturne dediščine.
Danes Dorina še vedno piše pesmi po trenutnem navdihu, na roke, na listke. Včasih se zgodi, da kakšno založi in je ne najde. Še vedno je aktivna, obiskuje izolske kulturne dogodke, veliko bere, je članica kluba Kira knjiga iz Mestne knjižnice Izola in še vedno rada potuje, največkrat v Milano, k svojima hčerkama, kjer je z družino preživela 40 let svojega življenja.
Resda Dorina ni postala pisateljica, postala pa je pesnica, in resda ni pisala v svojih najbolj moči polnih letih, kajti pesmi je začela pisati šele pri svojih 60-tih letih, pa vendarle. Na misel mi je prišla fraza: “Nikoli ni prepozno, da ne bi lahko ustvarjali,” Dorina s tem rekom življenje, ne le v prenesenem pomenu, temveč po njem resnično živi.
Danes se bomo posvetili njenemu večjemu projektu, ki sta ga realizirala skupaj z Remigiom Grižoničem.
foto: 1. z leve osebni arhiv Dorine Beržan, ostali: Nataša Fajon, Portal Opazovalec, marec 2021
Tudi sam sem že pozabil marsikatero besedo, čeprav je to moj materni jezik. Zavedal sem se, da moram nekaj ukreniti, dokler je še čas.
Remigio Grižonič je leta 2019 nagovoril Dorino k skupnemu projektu. Remigio Grižonič, izolski fotograf, ki s svojim značilnem pristopu prikazuje podobe Izole in njenih prebivalcev je izjemno ustvarjalen, na zelo svojstven način. Tudi v Spletnem času smo objavili dve njegovi fotografski razstavi Izolske ulice in Izolani s srcem.
Remigio je ob prebiranju Dorinine poezije spoznal, da izolsko narečje nepreklicno izginja. V preteklosti, v času njegovega otroštva in mladosti, se je narečje slišalo na vsakem koraku, sedaj pa ga izpodrivajo tuji jeziki, med drugim tudi moderna italijanščina. “Tudi sam sem že pozabil marsikatero besedo, čeprav je to moj materni jezik. Zavedal sem se, da moram nekaj ukreniti, dokler je še čas.” in porodila se mu je ideja o projektu, tokrat v obliki filma, kjer se bo melodičnost jezika slišala s pomočjo avtoričinega interpretiranja pesmi prav na tistih krajih, kjer jih opisujejo pesmi, s prikazom krajine, vinogradov, starih peš poti, ki so se vse do danes še ohranile, hiš, ulic, morja … Ni želel posneti dokumentarnega filma, želel je narediti pesniški video zapis na natanko tistih mestih, o katerih piše Dorina v svojih pesmih.
Izolski dialekt je resda preprost, skromen po svojem besednem zakladu, uporabljali so ga samo kmetje, izpred 100 in več letih. Takratni ugledni, bogatejši meščani Izole so se v preteklosti pogovarjali predvsem v latinščini. Dorina je ta izolski dialekt revnih kmetov in ribičev subtilno uporabila v svojih pesmi in jim dodala umetniško vrednost. Njene pesmi so namreč najmanj triplastne. Prva plast razkriva pradavni izolski dialekt, druga odstira kraje, o katerih piše, nekatera področja so še dandanes ohranjena v skoraj prvotni obliki (na primer peš poti, oljčnik, čeri na plaži …), tretja plast pa razkriva globoko intimno izpoved pesnice, ki jo zazna le zelo prefinjen poslušalec. Remigio Grižonič je, z mislimi na prihodnje rodove, pesmi še dodatno obogatel in jim dodal še več dimenzij, kot sta zvok in slika.
Njun skupni projekt, z naslovom Izolska poezija v podobi in besedi, Poesia isolana nell’immagine e nella parlata je bil javno prvič prikazan v Mestni knjižnici Izola, 1. oktobra 2020. Žal se je dogodka, zaradi epidemije, lahko udeležilo le 30 Ijudi. Zaradi velikega zanimanja so večer ponovili. Dogodek je potekal v treh jezikih: slovenščini, italijanščini in izolskem dialektu.
Dogodek so uvrstili med kulturno dediščino in ga zapisali v Register kulturne dediščine.
foto: osebni arhiv, povezava na Razstavo fotografij Remigio Grižonič
Intervju z Dorino in Remigiom
Dorina, povedala si mi že, da je pobudo za skoraj uro trajajoč film Izolska poezija v podobi in besedi dal Remigio, in je zasluga predvsem njegova. Vendar si bila ti glavna akterka v filmu, prispevala si svoje pesmi, svoj glas in seveda čas. Ali lahko poveš, ali te je ideja takoj navdušila, kako je potekalo vajino skupno delo in ali je bilo naporno? Kako sta našla kraje, o katerih pišeš – na primer poti, oljčnik in druge? Kako in kdaj je potekalo snemanje, in ali je bil Remigio kot scenarist in režiser zahteven?
Dorina: Ne bi rekla, da me je ideja takoj navdušila. Mislim, da sem polagoma ob Remigiovem delu spoznala globino in smisel celotnega projekta. Bilo je zelo naporno glede na moje fizično stanje. In bilo je izredno zahtevno s strani “režiserja”. Za scenografijo se je pobrigal Remigio. Jaz pa sem bila zelo ubogljiva in začarana ob delu. Ponovila sem tekst tudi do deset krat.
Remigio, kako se lotiš posameznega projekta, bodisi, da je to tvoja razstava, bodisi ta konkreten film, ki sta ga posnela z Dorino? V ta projekt si vključil več ljudi. Slike je prispeval Milan Obradović, glasbo pa Enzo Hrovatin, Star Shift in Elvis Šahbas, sodelovala je tudi Minerva Taša Bornšek. Najprej je najbrž ideja, kako potem razviješ idejo, kako potem deluješ kot scenarist, režiser, oboje hkrati?
Remigio: Posameznega projekta se vsakič lotim zelo premišljeno. Najprej začnem z idejo nato sledi zgodba in postopoma si naredim scenarij, snemalno knjigo … in potem sledi realizacija. Nato postprodukcija, montaža …
Za realizacijo projekta »IZOLSKA POEZIJA V PODOBI IN BESEDI/POESIA ISOLANA NELL’IMMAGINE E NELLA PARLATA« sem se pripravljal dalj časa. Začel sem s prebiranjem Dorininih poezij, naredil selekcijo in izbral le poezije, ki skupaj ustvarjajo zgodbo in se nanašajo na Izolo. Nato sem želel posneti glas ločeno od videa, ker sem želel obdržati izvirnost dialekta. Prepričan sem bil, da mora avtorica prebirati svojo poezijo na mestu samem, ki mu je poezija namenjena in tako sem poeziji dodal še čustva. S tem pristopom mislim, da sem dosegel zastavljen namen.
Dorina, berem tvoje pesmi, ki jim sama priznavam veliko več kot Ijudskim pesmim, pa da me ne bo kdo napačno razumel, Ijudske pesmi globoko cenim, saj so se prenašale iz roda v rod in vsebujejo preplet več kultur ter so že zaradi tega posebej žlahtne. Toda, tvoje pesmi so tako spevne in napisane s preprostim, kmečkim jezikom, izražajo pa tvoj globlji notranji svet, kar se mi zdi vrednost, ki jo obvlada le dober pesnik in zdi se mi, da je ta lastnost tvoje poezije v javnosti premalo poudarjena. Napisati tako popolno pesem s preprostim jezikom, se mi zdi naravnost briljantno. Zdi se mi, da si preveč skromna, ampak brez dvoma, taka si ti. Kaj bi lahko rekla ti na svoje pesmi? Si ponosna nanje in kaj ti pomenijo? Obžaluješ kdaj, da nisi postala pisateljica?
Dorina: Ja, obžalujem, da nisem pisateljica. Obžalujem tudi, da nisem boljša pesnica. Čutila sem, da bom za Izolo in zase nekdaj kaj storila.
Kaj bi svetovala mladim? Nekoč sem te poslušala na enem izmed literarnih večerov, kjer je bilo veliko govora tudi o današnji mladini, češ, da so preveč pasivni in preveliki individualisti. Takrat se s tem nekako nisi strinjala. Rekla si, da verjameš vanje. Ali tudi danes tako razmišljaš? In kaj bi jim rekla za popotnico, posebej v današnjih nič kaj obetavnih časih, ko zaradi epidemije zapirajo šole in so prepovedana vsa druženja?
Dorina: Da naj izkoristijo čas za izobraževanje, čimveč, dan za dnem. Neprekinjeno, s kratkimi odmori.
Remigio, v Spletnem času smo objavili dve tvoji odmevni razstavi s fotografijami, ki so bile zelo dobro sprejete s strani kritika in kustosa Deana Mehmedoviča. Kaj bi ti svetoval mladim in tistim, ki si želijo ukvarjati z umetnostjo ali bolj natančno s fotografijo?
Remigio: Najprej bi jim predlagal, da se izobražujejo o fotografiji ali filmu in vadijo in vadijo, ker le vaja dela mojstra. Nato naj realizirajo kar čutijo, kar nosijo v sebi in naj ne kopirajo druge. Le tako lahko postanejo prepoznavni in cenjeni.
Ne morem zaobiti aktualnih dogodkov, ki smo jim priča. Pred kratkim smo praznovali 8. marec, ki obeležuje ženski praznik. Ženske so si v zadnjih 100-tih letih izborile pravne pravice in enakopravnost z moškimi. Seveda je pravna enakopravnost nekaj, družbena pa se kaže drugačna. Ženske še zdaleč niso enakopravne z moškimi, razlike se kažejo v vseh sferah družbenega življenja, ženske prejemajo manjše pokojnine, manjše plače, v povprečju za okoli 100 evrov, pri iskanju dela so manj uspešne in diskriminirane, veliko je fizičnega nasilja nad ženskami, veliko je tudi spolnega nasilja, nekako se razume, da so ženske tiste, ki skrbijo za otroke, v družini velik del bremena odpade nanje … in še bi lahko naštevali. Kako je bila prisotna opisana problematika v tvojem življenju, in kaj bi svetovala današnjim mladim ženskam?
Dorina: V mojem življenju je bilo težko. Mož je bil le navidezno enakopraven. Žrtvovanje je bilo preveliko in neopisno žalostno, a tudi zanimivo.
Remigio, kako ti razmišljaš o aktualni problematiki, ko je videti, da svet drvi v nasprotno stran, v ponovno vzpostavljanje starih družinskih vrednot (ženska vloga je za “štedilnikom” moški je glava družine …)?
Remigio: Ne vem, zelo težko kaj rečem. Morda svet le drvi, po našem prepričanju v nasprotno stran, v resnici gre v pravo smer. Morda je to prepričanje staro že tisočletja, vseeno svet obstaja in mi z njim.
Pa se vrnimo h kulturi. Kakšno vlogo ima kultura na družbeno življenje? Zakaj je trn v peti naši trenutni oblasti?
Dorina: Kultura in napredek, svobodna misel je bila vsem oblastem nasprotna, posebej sedanja, kjer smo nazadovali najmanj za 100 let.
Remigio: Mislim, da se narodu dela krivica. Težko je in neupravičeno bi bilo pričakovati, da se »bedaki« zavedajo, da je kultura naš temelj, na katerem gradimo svoj obstoj in prepoznavnost in nas razlikuje od drugih okoli nas. O pomembnosti kulture se moramo zavedati mi, zato jo moramo ustvarjati in krepiti in ne čakati ali se izgovarjati na oblast. Oblasti se menjajo, kultura ostaja.
Za zaključek bi vaju vprašala še o vajinih načrtih in ali imata v načrtih še kakšen Skupni projekt?
Dorina zate vem, da imaš novih pesmi še za eno zbirko. Kaj te ustavlja, da je ne izdaš? Ali si razmišljala v smeri, da bi tvoje pesmi prevedli v slovenščino?
Dorina: Zbiram in popravljam nekaj pesmi. Razmišljam tudi, da bi jih prevedla v slovenščino, Ne vem pa, ali bom uspela. Imam še veliko aforizmov v treh jezikih, ampak bomo videli, če bo čas na moji strani …
Remigio, kaj pa ti? Tudi zate vem, da nikoli ne počivaš in da si vedno poln načrtov, ki jih tudi vztrajno uresničuješ. Vem tudi, da si ustvaril obsežen opus fotografij, ki jih še nisi pokazal javnosti. Omenjal si, da si večje projekte … Povej nam nekaj o tem.
Remigio: Večina mojih projektov, ki sem jih že naredil in ki jih še bom realiziral delam zato, ker čutim, da moram za Izolo nekaj narediti. Naredil sem nekaj koledarjev, pripravil niz fotografskih razstav in jih razstavljal po vseh galerijah v Izoli in izven. Razstavljal sem od Dunaja preko Italije vse do Novegagrada v Istri in še vedno imam občutek, da sem Izoli premalo dal.
Prijetno se je bilo družiti z vama, pogovori z vama so vedno zanimivi. Verjamem, da bomo v Spletnem času o vaju in vajinih projektih še poročali.
Zahvaljujem se vama za odgovore.
Vanja Čibej
Tu si lahko ogledate povzetek filma
SOMMARIO/POVZETEK – POESIA ISOLANA NELL’IMMAGINE E NELLA PARLATA/IZOLSKA POEZIJA V PODOBI IN BESEDI
Povezava na članek: Poesia isolana nell’imagine e nella parlata
