*

25. januar ob 20:00

E PUR SI MUOVE

Ponesrečen dan. Sem se iz njega kaj naučila? Bo kdo kaznovan, bo kdo nastradal zaradi storjene napake?

Ne vem, pa tudi pomembno ni.

Sama sem ob lep izlet, najverjetneje ne bom nikoli več v Riu. A tako je, po toči zvoniti je prepozno. Takole gre zgodba:

Ko sem naročala izlete in mi je Jess pomagala, me je vprašala ali želim izlet na razgledno točko, na Sugarloaf mountain, ekskurzijo v Riu, prvi ali drugi dan. Odločila sem se za prvi.

Ko smo pristali v RIU, sem vse pripravila za izlet, vzamem karto in vidim, da imam bukirano ekskurzijo za petek, 25. januarja. O.k., si rečem, grem pač jutri, malo si spočijem in potem jo mahnem v lastni režiji raziskovat Rio. Imela sem se lepo, o tem kasneje.

Zvečer utrujena zaspim že pred deseto, čudi me, da nimam Diaria di Bordo. O.k., si mislim, mi ga bo Joshua dal pod vrata, kot se je že večkrat zgodilo.

Zjutraj sploh nisem bila pozorna, mislila sem, da je izlet popoldan, kot je bi prejšnji dan.

Zgodaj se odpravim na deck 9, ob pol osmih na zajtrk.

Ko zaključim, grem v svojo sobo, da si umijem zobe. Ura je približno pol devetih. Nekdo potrka in očitno je bil Joshua, ki mi je pustil diario na postelji.

Prepozna sem! Da sem bila prepozna za izlet, ugotovim šele ob enajstih, ko se vrnem na ladjo. Hočem se malo spočiti, odprem Diario in presenečena ugotovim, da sem zamudila ekskurzijo.

Grem na kosilo, malo sem jezna. Vprašam Zdenko za mnenje. Svetuje mi, naj se pritožim.

Po kosilu grem na Hospitality desk in povem zgodbo.

I’m sorry, reče receptor, lahko bi poklicali, da niste dobili diaria.

Halo, saj je to njihova naloga, da gosta pravočasno obvestijo o izletu. Prosim receptorja, če lahko zgodbo posreduje naprej, ker se mi ne da še stokrat razlagati, kaj se je zgodilo. In grem, v svojo sobo.

Tam me že čaka Joshua, ki se je znašel v nezavidljivem položaju. Opravičuje se mi, češ, da je pustil diario v nabiralniku pred vrati.

“Ni je bilo, pošte, sem rekla. Šele zjutraj ste mi jo prinesli na posteljo, ko sem si umivala zobe.”

Takrat pa sem bila že prepozna.

Žal mi je za Joshuo, še bolj žal pa mi je, da nisem bila na ekskurziji.

Upam, da mi bodo ponudili kaj drugega, kakšno nadomestilo. Če plačam in to ne malo, 10 eurov vsak dan za napitnine, torej 1130 eurov za celo križarjenje, potem menda lahko upravičeno pričakujem sto odstotno odgovornost vseh zaposlenih. Menda!

Me prav zanima, kaj se bo izcimilo iz tega.

“To se ne bo več zgodilo,” mi reče Joshua. Zelo mu je žal! Itak, da mu je žal, saj ima supervizorja nad sabo, mi je tudi to povedal. Sicer upam, da ne bo preveč nastradal. Ma, ni več v mojih rokah.

“Ne bo se, ne,” mu rečem, “kar je je”. Isto se nikoli več ne ponovi.

Kar je bilo, je bilo.

Naj bo to lekcija za vse vpletene.

Vključno z mano!

Lekcija, ki me je stala ekskurzije, zanimive točke v RIU, od koder je lep pogled na ves Rio, na Flamenco park, na Botafogo beach na Praia Vermelha, na Urca Hill, na Copacabano …

Wau, kaj sem zamudila.

E pur si muove!

Carpe diem!

*

25. januar ob 20:42

Troblja Luminoze …

Tchau Rio.

We are sailing to Buenos Aires, Argentina. 

Vamos!