*

Oseba Zarja Trkman je delila spomin — v kraju Montevideo, Uruguay.

29. januar ob 12:40

… lep spomin … zapis v ISKRENI? … nimam pojma, najverjetneje da

…. Ko bi se pogledali, bi v njem ugledali sebe. Kako je enostavno. Zame! Za njih pa, ki ne vidijo, ne slišijo in ne občutijo, pa je nemogoče, da bi izničili faktor karme in se osvobodili. Iz rešetk zapora, v katerem so popolnoma prostovoljno, po svoji izbiri. Nihče jih ni pahnil za zapahe, nihče ne bo odklenil vrata ječe, v kateri so se znašli. Dokler ne bodo sami spregledali, sami ugotovili, da so ovce, da so ujetniki nekih splošno veljavnih pravil, norm. Dokler jih ne bo izdalo zdravje, ki je prvo na udaru, če trmasto vztrajaš na nečem, ki ne vodi nikamor. Pravzaprav vodi le globlje v ječo, rešetke so še močnejše. Zgolj vpogled v sebe, v svoj vsakdan, ki prinaša številne izzive in lekcije, jih bo morda osvobodil.

A vse je treba narediti sam. Na zemlji so ljudje, “učitelji”, ki ti lahko pomagajo, da se lažje rešiš. A to niso samooklicani guruji, “duhovnjaki”, kot jih nekateri radi imenujejo, šamani, duhovni učitelji … to so povsem vsakdanji ljudje, ki pridejo na pot človeku, takrat, ko to rabi. Če učenec spozna svojega učitelja, ki je prišel k njemu, ko je ta pripravljen, potem ima priložnost, da izplava iz oceana, iz globin, kjer je tema, kjer so čeri … splava na površje ter se povzpne kar najvišje, ven iz ječe, na svetlobo.

Človek, odpri oči, na široko. Zastriži z ušesi. Dotakni se sočloveka, prisluhni mu. Zahvali se, vsak dan vsemu, kar ti pride na pot. Ni slučaj, ni naključje. Tega preprosto ni. So le srečanja, ki ti ponujajo priložnost, da se rešiš. So le pogovori, v katerih lahko sodeluješ konstruktivno. So le ljudje, ki imajo veliko izkušenj, modrosti. So srečanja, ki te lahko obogatijo, pa tudi ona druga, ki te izmozgajo. Išči ona lepa, energetsko polna, izbiraj družbo. Sicer se boš do onemoglosti vrtel v krogu in bil non stop na začetku poti.

PRISLUHNI IN SLIŠI, POGLEJ IN VIDI, POTIPAJ IN OBČUTI, POVOHAJ IN ZAZNAJ.

ZAČUTI. Splača se. Rešen boš. Svoboden. Osvobojen vpliva preteklosti, vseh travm in vseh prepričanj. Ne rabiš tega. Prej spregledaš, prej boš videl!

SVOBODA!

… mislim, da sem vam dolžna še Montevideo, ali pač ne … ne dohajam več. .. hehehe

Montevideo, Urugvaj … 29.1.2019

Vamos. Shuttle bus in bus številka 31.

Lilijana je naša lokalna vodička. Ona sam, ni našega animatorja. Zna angleško slabše kot jaz, a je prijazna, razumem jo, morda še lažje kot perfektno govoreče vodiče.

Tri ure traja, izlet. Panoramska vožnja po mestu. Montevideo ima ime po prvem priseljencu, ki je zaklical: Vidim hrib, Montevideo.

Ni tako zelen kot Buenos Aires, a je urejeno mesto, z urejenim prometom. Mlado mesto je, nastalo je šele v prvi polovici dvajsetega stoletja, če se ne motim.

Zanimiv je podatek, ki me je res presenetil. In sicer, da so v Urugvaju legalizirali marihuano. Da vsak državljan lahko kupi na mesec 40 g trave. lepo, kajne Dean Herenda in Drago Kladnik? Enak primer bo menda v kratkem v Kanadi.

In še o šolstvu. Brezplačno je, imajo šestletno Primary scool in šestletno Secundary scool. Predvsem pa me preseneti dejstvo, da država prav vsakemu učencu na začetku da osebni računalnik, na prvi in drugi stopnji.

Montevideo ima milijon in nekaj prebivalcev.

Popeljemo se najprej na Indepedence squere, glavni trg v Montevideu. Tu je najstarejši hotel, banka, skulptura jezdeca na konju. Postanek deset minut za fotkanje. Ostanem v avtobusu in slikam kar skozi šipo. Zraven mene je Japonka, ki ne zna niti besede angleško. Njen mož, ki je tudi invalid zna par besed, tudi on ostane v avtobusu.

Avtobus je zelo udoben, z lepim straniščem, skratka nič mi ne fali. Drugi postanek je ob neki skulpturi vprege, ki ne vem čemu v čast je bila postavljena. V lepem parku stoji. Ustavimo se tudi pred prelepo stavbo, kjer je vlada, vsaj zdi se mi. Stopnice za vstop v palačo. Ne grem.

Edino pri zadnjem postanku v mondeni četrti, se spravim z avtobusa, od koder se odpre čudovit pogled na mesto in krasne peščene plaže. Nazaj grede se vozimo po Rambli, ulici ob morju, ki se razprostira celih 20 km.

Naj povem še to, da je bilo v Urugvaju leta 1930 svetovno prvenstvo v nogometu. Menda prvo. V ta namen so zgradili stadion za 65.000 ljudi, takrat zelo moderen, zdaj pa je bolj ali manj le še spomenik, spomin na tiste čase.

Urugvaj oz. Montevideo torej nič posebnega. Ko to povem vodički oz. ji rečem, da je Buenos Aires veliko lepši, čistejši, se jasno, da ne, ne strinja z mano.

Prav pasalo mi bo en dan plovbe do Puerto Madryna. Dva dneva izleta zaporedoma je zame kar naporno.