Kaj in kako bomo praznovali

 

Kako hitro se izteka to leto, komajda je bila pomlad in že je tu zima z vsem, kar prinaša. Že so pred vrati Božično – Novoletni prazniki! Tudi letos jim bomo odprli in jih povabili, jih spustili v svoje domove in v svoje srce. A kako? Z veseljem in pričakovanji, z željami in zaobljubami, z upanjem, da bo v prihodnje vse drugače, boljše in lepše, bolj prav in nič več narobe. Želimo si sreče in zdravja zase in za druge, želimo si miru in ljubezni, prijateljstva. Tako kot vsako leto doslej. A še preden si voščimo Novo, se za hip zazremo v Staro, iztekajoče se leto, za katero smo, kot za vsa prejšnja želeli in upali vse najboljše in srečno. A naše želje, želje premnogih se niso uresničile. Kaj je šlo narobe, kaj je šlo po zlu? Marsikaj in malodane vse po vrsti. Ker, kaj je lahko huje in strašnejše od tega, da človek nič krivemu in nedolžnemu sočloveku vzame življenje, dostojanstvo, pravico, resnico, dom, upanje, zdravje, vero v dobro, vero vase in v soljudi. VERO V TO, DA JE VREDNO, ne da se splača. In že vse hiti in vrvi po nakupih, hlepi po obilju, že se šibijo police dobrot, že je tu vsega prepolno, preveč, odveč in zaman, ker je krivice, neenakosti, bridkosti, nesreče, obupa in gorja na tem Svetu toliko, da je vsega hudega in strašnega toliko, da mi, ne vest ne srce, dihati ne da. Tišči in boli nas globoko v duši, vse, kar je skrito in potlačeno pred resnico, za ta bližajoči se praznični čas. Karavana preobilja, bogastva, nečimrnosti, sovraštva, brezbrižnosti, zlobe, brezčutnosti, smrti, gre dalje pred našimi očmi. In mi nakupujemo! Koga ali kaj bomo zamenjali za denar, kupili za to, da operemo, si olajšamo vest, ker vse preveč, vsepovsod, človek človeku ni brat, temveč sovrag. Kaj kupiti, ko je revnih in ubogih vedno več, ko ti nič ne vedo, kaj bodo jedli in pili, ne kako in če bodo sploh preživeli, ker v trgovini z naboji, lovci na duše štejejo in zvončkljajo z novci in ubijajo soljudi, ne da bi trenili z očmi. A kaj ima to opraviti z nami, nikar nam ne skalite veselja spričo te iluzije o sreči, ki nas čaka in ki naslednje leto zagotovo pride in bo. Ker sreča srečnega človeka seže samo do sreče bližnjega in do sočloveka. Ko je zmanjka zanj, ko je njega manj, je manj tudi mene in nas vseh.

      Mogoče pa zategadelj, nikar ne bodimo ljudje – zaman. Zazrimo se vase, razmislimo, kaj se spodobi in kaj šteje in kaj je resnično prav za ta praznični čas. Sočutje, pravičnost, solidarnost, empatija, opora, pomoč, topla beseda, objem, čista ljubezen, ki nič ne stane in je zastonj. Za vse, povsod, če se le človek, odloči za to. ODLOČI, DA BO, KAR JE, ČLOVEK, NE ZVER. Brat ne sovrag, prijatelj ne tujec. Bodimo odprta in ponujena dlan za vse in vsakogar, ki jo potrebuje, hrepeni in upa, da bo tudi zanj prišel sreče dan. Da koder Sonce hodi …