En kamen v mozaiku vlade je dovolj, če je kamnov za cel kup peska v oči, pa je to popolni polom. Govorim o zunanji ministrici Tanji Fajon, o Zunanjem ministrstvu in o vladi. Ta se pred nami seseda sama vase. S svojo nenačelnostjo in zavajanjem, z govorjenjem zaradi govorjenja se sama ruši, zgublja namen in pomen. Tako beseda da  besede, odgovorov pa ne, balast obljub, zavez, želja je prazna vreča brez dna. Govoričenja ni ne konca ne kraja, samozavest, lažen vtis kredibilnosti pa je tolikanj bolj očiten in boleč, ne za vlado, ki tega ne ve, temveč za državljane, ki to žalost, tragedijo zmešnjav opazujemo, in nenazadnje živimo. Navsezadnje naj bi vladala v našem imenu in ne v svojem lastnem, osebnem, ki je v nasprotju s tem, kar ljudstvo pričakuje, upa in želi, hoče. 
     Po fiasku glede nekaterih, v ujmah poplavljenih območji, o bridkem razočaranju številnih prizadetih, ki so skoraj leto zaman čakali samo na odgovor, kaj šele na dejanja, je tu še bizarnejši “zdrs”. Blamaža, brez primere, še en dokaz, dvoličnosti in hipokrizije, ker vlada ne ve, da beseda ni konj, ki ti lahko kadarkoli pobegne in uide. Beseda je zaveza, prisega in moč, zaradi katere lahko Svet stoji ali pade, ker beseda ne da le besede, temveč povzroči dejanja, sproži niz dogodkov, ki v trenutku lahko vse postavijo na laž. Dvoličnost slovenske vlade z Ministrstvom za zunanje zadeve, ministrico Tanjo Fajon na čelu in s četico sprenevedajočih nenačelnih in zavajajočih se  podanikov, bije v oči, kriči v nebo. Slepota je notranja ali zunanja manifestacija duha in izkaz posameznika, slepilo pa je veliko več kot to, je na laž postavljena resnica in pravica v imenu ljudstva, vladanja in vladajočih, ki vladajo zaradi nas zoper našo voljo. Kaj pa je to drugega kot nezaslišana hipokrizija in obupna osebna želja ministrice, biti všečna vsem, in za vse prilike. Saj načelen človek vendar ne more trditi in zagovarjati eno in v en glas sprejemati odločitev, ki so v popolnem nasprotju s prvim. Kaj pravi gospa Tanja Fajon? Pravi, da je na Strateškem  Forumu na Bledu potrebno združiti različno misleče in prisluhniti vsem. Pravi nam, da sta na svetu hkrati možna in mogoča noč in dan, da je mogoče graditi in hkrati rušiti zgrajeno tako, da bo vsem prav in po meri vseh. Ministrica ni le gola, je tudi slepa. Slepa je vlada, ki tako politiko podpira in zagovarja kljub sramoti, ki se s tem tiče nas vseh, slehernega volivca in državljana. Nekoč nekje v Butalah, danes tu in zdaj, smo priča Norosti  brez meja in ni ji videti ne konca ne kraja. In kaj zdaj, ko je greh storjen in tu med nami? Oh, saj to ni greh, to so le različna mnenja, ki jim je treba prisluhniti, vse razumeti, vse podpreti in uskladiti, da bo volk sit in koza cela. Malo morgen, gospa ministrica, malo morgen! Že slišano, že videno, že zapeto in doživeto. Umrlih nebroj in nešteto. SRAMOTA BREZ MEJA. 

 

– Koza prisluhne volku, volk jo pa poje –