vrhunske predstave … nocoj Flamenko Fuego, godalni trio iz Poljske … in še marsikaj … pianist, plesna glasba … za vsak okus …OLE 

12. januar ob 07:40 

*

12.1.2019, on the sea 

Alen mu je ime, mladeniču, ki je zaposlen kot strojnik na križarki. Prej je delal na tovorni ladji. Oče Slovenec, mati Hrvatica. Na Reki živijo. Oče je iz Ilirske Bistrice. 

“In od kje ste vi?”, me vpraša. Povem mu, da sem iz Nove Gorice. 

Alen je edini Hrvat med osebjem, menda sta še dve Srbkinji, ena Bosanka iz bivše Juge, sicer pa z Balkana še Bolgari, od slovanskih narodov pa je nekaj Ukrajincev. 

“In zdaj ste tu še vi, edina Slovenka”, se zasmeje lepi Hrvat, po očetu Slovenec. 

“Kako je delati na plavajočem hotelu?”, vprašam. “Ni slabo, plača je dobra, precej boljša kot doma. Če pa odkrito povem, mi je bilo lepše v prejšnjem poslu, kjer nas je bilo 30 in smo bili kot ena družina. Tu ni veliko “pravih ljudi”, nadaljuje Alen. 

“Veš kaj, vedno ti pridejo naproti ljudje, ki ti postavijo ogledalo, tudi tisti, za katere meniš, da so pravi, pa tudi oni drugi “nepravi”, sklenem najin pogovor. Posloviva se s stiskom roke. 

Lepo mi je v srcu. in kako sem sploh prišla do tega mladega, visokoraslega moškega, Hrvata, strojnika Alena? 

Pogovarjal se je po telefonu. Govoril je Hrvaško. Ravno se je poslavljal od nekoga. 

“Hrvaška?”, vprašam. “Ja” mi odvrne. “Jaz sem pa iz Slovenije.”

In tako sva se zapletla v prijeten pogovor. On Hrvat, po očetu Slovenec in jaz Slovenka, če natančneje povem čistokrvna Solkanka.

Kako majhen je svet. In jaz plujem okoli njega.

Woila! 

Casablanca, prihajam.