Po daljšem premoru sem znova tu, z vami in za vas z zapisom o pesniškem večeru. 

Pred kratkim sem se v Knjižnici Franceta Bevka, v Cerknem, predstavila s svojo drugo pesniško zbirko Kamenpesmi in danes vam pošiljam nekaj utrinkov z literarnega večera. 

Pogovor z mano in samo predstavitev je vodila vodja knjižnične enote, Marinka Rojc Grum, ki je na tankočuten način med seboj prepletla niti večera v zaokroženo in doživeto celoto, za kar se ji tudi na tem mestu zahvaljujem. Sam pesniški večer je zaznamovala spremljajoča razstava mojih novejših slik in med seboj so se v celoto povezale podobe, besede in misli. Danes bom govorila o slednjih, medtem ko bom o sami razstavi slik spregovorila prihodnjič. 

Kamenpesmi. Že sam naslov pove, da so porojene iz kamna, to je iz kamna, ki mi je v določenem življenjskem obdobju obtežil srce in mi legel na dušo kot bolest in bolečina. Pa ne zgolj zaradi bridke osebne preizkušnje, temveč tudi zaradi tedanjih družbenih razmer in stanja duha v tedanjem času. 

Med tedanjim in sedanjim je mogoče povleči vzporednice in žal še enkrat več ugotoviti, da se zgodovina ponavlja in da se iz lastnih napak nismo nič naučili. 

Kamenpesmi so osebnoizpovedne, družbenokritične, angažirane in aktualne tudi dandanes. Postavljajo vprašanja in terjajo odgovore na to, kdo smo, kaj smo, kam gremo, kaj hočemo, upamo, pričakujemo, kaj si želimo kot posamezniki in družba v celoti. Kam plovemo? Kam tonemo? 

Tonemo vse bolj in bolj, vse globlje in globlje proti dnu. Kajti v tem svetu surovega in brutalnega kapitalizma, ki ga poganja pohlep, nadvlada s pozicij moči in oblasti, laži, krivic, prevar in zablod, je vse manj prostora za srce, za človeka, za ljudi. 

Kaj in kje je rešitev? 

Zagotovo je rešitev v nas samih in morebiti je rešitev človečnost kot univerzalni princip v najžlahtnejšem pomenu te besede. 

Človečnost zmore spremeniti človeka, družbo, civilizacijo in človeštvo do te mere, da preokrene smer prostega pada v smer za let neslutenim svetlim obzorjem naproti. Za vse nas, za naše potomce in zanamce. 

Uvodnemu nagovoru je sledilo branje pesmi, ki se je prepletalo s sproščenim pogovorom o mojem pesniškem in likovnem ustvarjanju in izrazu, oboje je prijetno nadgradila glasba gojenk Glasbene šole Cerkno, ki so jo izvabljale iz kitar in citer. V času pesniškega večera je bila že kar nekaj časa v knjižnici na ogled tudi razstava slik iz mojega zadnjega obdobja. Prav tem in svoji ustvarjalnosti na področju slikanja se bom posvetila v naslednjem prispevku. 

Večer je bil prijeten in doživet in s svojim pečatom se je dotaknil obiskovalcev prireditve in nič manj naju, ki sva ga vodili po sledeh pesmi, slik in glasbe.