Kdo ali kaj (si …)?
Sem Katja Škorjanc, slikarka/grafična oblikovalka/ilustratoka/portretistka/glasbenica, ki še išče svojo pravo pot v neskončnem labirintu umetnosti. Rojena sem v Celju, to leto (2016/17) pa je moje zaključno dodiplomsko študijsko leto na pedagoški fakulteti v Mariboru v smeri likovne pedagogike. Že kot otrok sem nenehno slikala in risala – včasih kar več dni skupaj. Tudi stene otroške sobe, ki sem si jo v otroštvu delila s starejšim bratom in sestro so bile temu primerno umetniško ‘izpopolnjene’ z barvicami, voščenkami, temperami in drugimi materiali, ki so mi bili takrat na dosegu roke. Kadar se nisem likovno izražala, sem igrala enega od svojih instrumentov, pa naj je bila to moja violina, očetova kitara ali klavir. Trenutno se, kot sem omenila, še iščem. Navdušuje me ilustratorsko delo, tudi delo grafičnega oblikovalca (CGI) in konec koncev tudi tattoo artista, za kar se še usposabljam. Veselim se vsakega novega umetniškega projekta, ki se ponudi, pa čeprav včasih s strahom pred neznanim. Verjamem, da moraš slediti svoji strasti, saj te ta navadno pripelje do tvojega namena v življenju.

Koga ali česa (se veselim, …)?
Veselim se dni, ko bom imela samozadosten občutek, da sem v življenju opravila/storila vse, kar sem danim položajem lahko. Veselim se občutka (seveda upam, da se nekdaj uresniči), ko bom vstopila v svoj atelje/delavnico/studio z novim naročilom v mislih in radostjo, da imam srečo opravljati svoj najljubši umetniški poklic. Konec koncev pa sem vesela tudi vsega, kar imam zdaj in vsega, kar sem dosegla do te točke v svojem življenju.

Komu ali čemu (se smejim, se čudim …)?
Življenju. Njemu še najbolj. Nekaj tako enkratnega, pa vendar si ga ljudje vedno bolj in bolj nemogoče zapletamo.

Koga ali kaj (vidim, delam, ustvarjam …)?
Kot sem omenila, so moji likovni nameni usmerjeni na več strani, a se med njimi še vedno lahko najde zlata nit fantazijske inspiracije. Večino mojih del sestavlja domišljijski ali pa vsaj nadrealistični svet, blizu pa mi je tudi apokaliptična tematika. Všeč mi je estetska vrednost umetnosti – kar botruje dejstvu, da nisem ravno navdušenec nad moderno konceptualno umetnostjo, čeprav ima po mojem mnenju velikokrat presenetljivo dobro ideologijo. V mojem umetniškem opusu prevladujejo človeške ali živalske figure (tudi pokrajine mi niso tuje). Samo sebe rada primerjam z umetnico iz stare šole, ki poskuša svoja dela (za zdaj še amatersko) pretvoriti v moderne medije.

O kom ali o čem (govorim, sanjam, razmišljam …)?
O vsem. Neverjetno rada debatiram (seveda o stvareh, na katere se spoznam) in poslušam (o stvareh, na katere se ne spoznam) z ljudmi podobne stroke. Včasih me svoje lastno filozofiranje privede do faze, kjer sploh ne vem več, kako delujem. In potem kar neham delovati. Nato pa od nekod prileti oseba, ki me prilepi nazaj na stvarna tla. Da, včasih sem lahko nemogoče zmedena oseba. Potem pa pridejo trenutki, ko s svojimi dosežki presenečam še samo sebe. Moje življenje je (in verjetno tudi bo) spleteno iz neverjetnih intervalov čudovitih pa potem tudi malo manj dobrih in produktivnih dni. Ampak brez drugega ne cenimo prvega.

S kom ali s čim (s/z …)?
S trudom. Stori vse, kar je v tvoji moči, ostalo pa prepusti usodi. Poleg tega si si izbral popolnoma takšno življenje, ki si ga zmožen živeti zato, ker ga hočeš. In bodi srečen. Z vsakim dnem bolj!