Si prepuščen samemu sebi ali se zliješ z naravo, ki te obdaja. Opazuješ sonce, ki neusmiljeno žge in je tako močno, da zbriše vse zoprne podobe v naravi. 

Sama sem, uživam v tem, da sem sama, da na nič ne mislim, da samo in zgolj pišem. Pišem po navdihu, pišem kar mi roke velevajo. Pišem na računalnik, ker imam degenerativno nevrološko obolenje, neznanega izvora. Zato tipkam, ker mi je bistveno lažje kot pisanje na roko. Uporabljam samo velike tiskane črke in to mi vzame veliko časa, ko pišem na roko, seveda. 

Torej rdeča nit, kam si se izgubila. O, ja, sem te že našla. Ne moreš mi zbežati. 

PIŠEM, veliko pišem. 

Pisma, ki jih naslavljam ljudem, ki so neposredno povezani z mano in mojim možem. 

Pišem, ker je to moja katarza, ki me osvobaja in mi daje veliko možnosti izražanja. Tudi zato, ker imam omejitve v govoru. Posledično sem težko razumljena in slišana. Zato, ker so ljudje nestrpni, vedno se jim mudi. Kot, da nima dan 24 ur, ki so na razpolago prav vsakemu. Najbolj me moti puhlica: »nimam časa«. 

Ker, ko sem sama v puščavi … imam neskončno časa za odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljam. 

Ker, ko sem sama v puščavi … je moje zavedanje veliko, skorajda neskončno. Vidim v bistvo peska, sledi živali in v njihovo dušo, v bistvo rastlin, ki so v puščavi zelo redke. Uživam v sipinah, ki jih je naredil puščavski vihar, v oazah, ki mi jih nariše fatamorgana. V vse globljem zavedanju večnosti, večnosti v času. 

Konec kreativnega pisanja, minilo je 20 minut, jaz pa bi še lahko pisala … a ne bom.