Poletje vedno pride s posebnim vonjem. Ne nujno po soli in borovcih – čeprav je tudi ta znanilec resničen – ampak z vonjem po spremembi. Nežni veter premakne ritem, dan se upogne k svetlobi, telo si želi svobode. Morda se zdi, da se svet upočasni. V resnici pa se, kot v vsakem premiku, nekaj končuje in nekaj drugega tiho pripravlja.

Za nekatere je poletje čas brez urnikov, za druge čas, ko končno lahko dohitiš vse, česar nisi utegnil čez leto. Otroke zanese v igro in neskončne popoldneve, odrasle pa pogosto v iskanje tišine – včasih zaman. In v tej tišini se pogosto porodi ustvarjalnost, če ji dovolimo dihati.

Poletje je tudi čas brezčasja. Dnevi niso razdeljeni po urah, ampak po svetlobi, senci, vonjih in zvokih. Poletje je zmožno prebuditi spomin – takšne, ki niso vezani na letnice, ampak na občutke. Kot takrat, ko si bil otrok in si poletja doživljal kot cel svet – z umazanimi koleni, soljo na koži in lepljivimi sladoledi.

Na Spletnem času bomo tudi to poletje iskali zgodbe, ki nosijo ta duh – nekaj počasnega, a intenzivnega, nekaj preprostega, pa vendar nepozabnega. Ustvarjali bomo kotičke za otroške domišljije, prebirali poezijo, ki diši po morju, in morda tudi kdaj samo obstali ob fotografiji, ki ujame poletje bolj kot besede.

Naj bo torej poletje čas, ko si dovolimo občutiti. Čas, ko ne iščemo vedno odgovora, temveč dovolimo vprašanju, da zadiha. In čeprav bomo morda kdaj še vedno priklopljeni – naj bo tudi splet kraj, kjer najdemo nekaj svetlobe, nekaj tišine, nekaj čudeža.

Naj bo dobro poletje.
Urednica