Konec je skrivnosti
potovanje okoli sveta
Zarja Trkman se počuti hvaležno.
2. februar ob 02:07
PEGAZ, SIMBOL POEZIJE IN VIR INSPIRACIJE
Pegaz, krilati konj, simbol poezije, ki je menda živel na Olimpu, največkrat pa na Helikonu, domovanju muz. Letel je s hitrostjo vetra, bil je moder in močan. Simbol poezije in vir inspiracije:
Pegaz, krilati konj,
Ujamem veter,
Poletim na Olimp.
/haiku, Zarja/
Ja, mogoče pa je vir inspiracije in simbol poezije. Rodil je haiku, Pegaz, krilati konj.
Kaj mene navdihuje? Pravzaprav niti ne vem. Zame je pisanje neke vrste katarza. Ko prsti pišejo, mene preprosto ni. Pišejo in nastane, kar nastane. Največkrat nekaj, ki izhaja najbrž iz podzavesti. Prepustim se, uživam ob zvokih tipk, gledam prste, ki mehko polzijo po tipkah, poslušam Rumija, A Gift of Love in
rodi se poezija.
“Konec je skrivnosti, ne morem razložiti, zgolj sem, v vetru, ki grozeče piha. V moji duši je mir, ljubezen prihaja, tu sem, da te rešim, ne da te čutim” … Rešila te bom, saj mi veliko pomeniš, prav vsak trenutek, ki sem ga preživela s tabo, je tu. Ob dolgih zimskih večerih, ob prasketanju ognja v kaminu, ki si ga zgradil prav ti. Toliko ljubezni je v njem, od tod najbrž pomirjujoče gledanje v plamene, ki prihajajo iz polen, ki si jih pripravil, ko si s takim žarom stopal po gozdu in podiral drevesa, da nam je bilo pozimi toplo. Toplo v srcu, ker si bil ti ti, ki si pustil neizbrisen pečat, ki v vsakem pogledu na tvoja ustvarjanja, obudi spomin nate, ki te ni več med nami, med nami, ki smo te imeli tako radi, ker si bil nekaj prav posebnega. Vsak, ki te je poznal, te je vzljubil. Čeprav redkobeseden, so tvoje besede imele smisel. Nisi govoril kar tako, tja v en dan, smiselno si jih povezoval v stavke, povedi. Dal si pomen izrečenemu, obrodilo je sadove.
Krilati angel si sedaj, naš angel varuh, ki nas spremlja na vsakem koraku. Bediš nad nami, zato mi je lažje, ko pogrešam tvoj dotik, tvoj objem, tvojo delovno roko. Pogrešam te, a vem, da si z mano, tik ob meni. In mi je lažje, lažje mi je, ko sama postopam okrog, ko sama ob tihih večerih sedim ob kaminu in gledam v plamene. Prav nikoli se ne naveličam, tega pogleda v zublje. Ker si ob meni, ker mi daješ toploto, ki objame moje srce. Hvala Andek! Da sem te imela čast spoznati in preživeti s tabo celih 44 let. Hvala, da si!
*
2. februar ob 13:05
… delim in se veselim sporočil, tvojih, dragi moj … pa tudi od vseh, ki so mi dragi, bodisi tistih, ki ste že odšli ali onih, ki ste še tu, na tem prelepem modro-zelenem planetu … čuvaj-mo ga, vsak po svojih močeh … bon dia (zdaj obiskujem kratke lekcije španščine za vsak dan, prej pa portugalščine – Brazilija) … carpe diem vsem, ki me spremljate na mojem popotovanju, ki je, verjemi-te res fantastično … , ko se zavedam tega čudežnega planeta in vsakega trenutka, ki ga živim …
*
2. februar ob 13:25
Los Paraguayos in “Noches en Latino Americas”… glasba in folklora Paragvaja, Argentine in Kolumbije … srce Latinske Amerike – nocoj
Jadranka Rola: Draga Zarja, vsak dan z velikim zanimanjem preberem tvoje zapise, ki me navdušujejo in razveseljujejo. Vidim, da si zelo razpoložena, nasmejana, vedra in pozitivna. UŽIVAŠ! In, prav je tako. Komentiram šele danes, saj se manj predajam socialnim omrežjem, saj veš. A tvoje zapise redno prebiram. Hvala ti za predajo izkušenj in za motivacijo, ki s svojo vedrostjo oddajaš.
*
2. februar ob 20:39
In končno! Delfini! Wau, prva sem jih zagledala. Iščem telefon, da jih poslikam. Ni ga, nikjer telefona. Delfinči, mladički so bili, štirje. Radovedno so molili glavice iz vode in se spoznavali s svetom tu zunaj.
Najprej sem ugledala plavutke, mislila sem, da ne vidim dobro. Potem pa glavice. Radovedne male glavice, ki se šele spoznavajo s širnim obzorjem. Sredi oceana. Najverjetneje očka in mamica nežno opazujeta igrivost in poskakovanje svojih otročičev. Naj spoznajo čarobnost vode, čar neba … si mislita. Varno jima sledita pod vodo.
Kakšno minuto zatem, ko sem jih ugledala, pa obvestilo: Delfini na levi strani ladje. In že jih ni bilo več. Kot da so se ustrašili zvedavih pogledov ljudi, njihovih bliskavic. Nič nam ne morete, niti fotkat in se potopijo, odplavajo k svojima staršema.
Veličasten prizor, ki sem ga bila deležna 2. Februarja 2019 sredi Atlantika, ki se bo prav kmalu zlil s Pacifikom in ustvaril, le kaj. Najverjetneje vrtinčenje vode, valove … še zlasti, če se bo tej igri narave pridružil še veter. Zaenkrat kaže na kar stabilno vreme. Sicer oblačno, tu pa tam kakšna pena na morju, valovi so majhni, a jih je čutiti. Na obzorju kopno, tu pa tam krpa snega. Patagonija? Mogoče. Oblaki se kopljejo v odsevu sonca, ki pa nikakor noče pokukati. Kot bi se balo. Le česa! Pogumno ven, sonček, ogrej malo moje srce. Naj me tvoj dotik osreči. Le daj, pokukaj in daj vedeti vsem, da si vsemogočno, tako močno, da lahko izbrišeš vse zoprne podobe v naravi.
*
2. februar ob 21:32
Nekaj, kar se me je najbolj dotaknilo v Museo Amahna v Riu de Janeiru
The rose of Hiroshima
Think of the children
Mute, telepatich
Think of the girls,
Blind, inexact
Think on the mother
Routes altered
Think on wounds
Look like undered roses
But, oh, do not forget
The rose, the rose
The rose of Hiroshima
The hereditary rose,
The radioactive rose
Stupid, invalid
Rose with cirrcousis
The atomic anti-rose
Without colour, without parfume
Without rose, withouth nothing
*
2. februar ob 23:47
… halo, halo, javljam se s konca sveta … The end of the World … Cup Horn … odkrit leta 1660 … muchas grazias … troblja … tuuuuuuuuu …
Melita Holc juhej ✨če se ti bo zdelo, da si priplula na rob ravne plošče, se spomni da si mogoče popila kak kozarček preveč … saj veš … tisti za korajžo 😉 😀
Zarja Trkman