TVOJ TRENER PISANJA
Napišite uvodno poglavje v trilogijo
“Ko sem pred praznim listom in ne vem, kako začeti, včasih poiščem dodatno snov, da me navdahne. Tokrat sem jo našla, mislim, da je od Franja Frančiča, ki sem ga prav v tistem času prebirala.
Pripoveduj mi o ljubezni. (F.F.)”
Tako je napisala Vanja Čibej, tehnična urednica Spletnega časa in tudi literarna urednica.
Povabila je vse pišoče h kreativnemu zapisu, h kratkemu romanu.
Na moj komentar pod njen poskus: »Super branje za uvod v današnji popoldan, 30. 12. 2023. Se bom preizkusila tudi sama v pisanju kratkega romana in mi bo tvoj uvod v trilogijo v navdih. Ok? Rabim usmeritve, ker ne znam pisati kratkega romana, pa tudi romana ne. Ti pa si mojstrica, draga Vanja.«, je zapisala naslednje: »Zarja, ti imaš vsebine za 1000 in več kratkih romanov, prepričana sem, da ti tudi domišljije ne manjka. In ja, karkoli iz mojega pisarjenja lahko vzameš, v veliko veselje (čast) mi je, da se ti zdi orešček za glodanje, hehe, četudi se ne strinjaš z njim. Za kratek roman je treba malo več potrpežljivosti v smislu čakanja in razmisleka, da preveč ne zabredeš v labirint. Ampak, ja, ti se boš tudi iz tega izvlekla. To je lastnost močne ženske, kakršna si ti! Več pa na zasebno!«
Kaj sem si sama izbrala za vodilo, za vodilni citat?
»Najgloblje trpljenje najde svoj mir v solzi Bližine.« Mavrični angel Karla Gržana
Tako sem zapisala pred dvema dnevoma. Potem pa sem se odločila, da nadaljujem biografski roman SIVI, ki sem ga začela pisati že kar nekaj časa nazaj.
Sinoči sva se veliko tipkali z Vanjo. Prosila sem jo, če bi bila moja urednica. Za roman SIVI. Ni obljubila. “Pa ga misliš izdati”, je vprašala. No ja, ne bom ga izdala v samozaložbi. Dovolj sta ISKRENA in DOŽIVETA.
SIVI bo homage mojemu možu. Bo zgodba o bližini. Bo BLIŽINA. Evo, pa lahko imam za vodilo citat Karla Gržana. Tudi njegov Mavrični angel je nastal, ko je bil Karli v slabi koži. Vrhunski je, slovenski Mali princ.
SIVI bo tudi zgodba o trpljenju. Tudi o žalosti bo. Tudi o … in predvsem pa bo O LJUBEZNI. Ker je to čustvo, ki svet gor drži.
Vanja mi je svetovala, naj v ta kratek roman vključim tudi humorne vložke. Bom, sem ji rekla. Ko me je o polnoči zbudil pok, ko so rakete prebliskovale nebo, sem razmišljala, kako mi bo v to zgodbo o ljubezni uspelo vključiti humor. Nič mi ni padlo na um. Tudi zdaj, ko sem hotela roman nadaljevati, se nisem spomnila ničesar hudo humornega, kar bi lahko vključila v roman.
Ma bo že, kot pač bo. Ne bom si dovolila, da karkoli poseže v moj ritem pisanja. Ker je zgolj moj, ker pišem po navdihu in ne zato, da bi komurkoli ugajala.
Zato, draga Vanja, bo kot bo. Sicer me pa že dobro poznaš. V teh osmih letih najinega sodelovanja je nastajalo marsikaj, marsikakšen zapis, ki pa je bil plod mojega trenutnega navdiha. Le v kreativnih zapisih sem se poskusila »oglašati« na tvojo misel, ki si jo zapisala, da spodbudiš kreacijo.
SIVI torej nastaja. Sem že skoraj na pol mojega 70 let trajajočega življenja. 15 strani formata Iskrene in Doživete je že shranjeno v računalniku. Torej bo roman obsegal tam nekje med 30 in 50 strani. Si mislim, vem pa ne.
Ker se zdaj šele začenjajo hude preizkušnje v najini zvezi, v zvezi z Andekom. Začenjajo se bolezni, tudi smrti. Začenja se njegova invalidnost, ki se potem nadaljuje v mojo. V mojo hudo depresijo, ob kateri pa mi je soprog stal ob strani. Jaz pa njemu, itak.
Težka bo s temi komičnimi vložki. Ker je trpljenja in žalosti preveč, je pa obilo ljubezni, razumevanja in spoštovanja. Pa tudi humorja, nedvomno.
Smeh in solze, žalost in veselje, strah in ljubezen, tema in sonce. Dualnost, ki ji nihče ne uide. In to je tisto, kar dela življenje zanimivo, da ne rečem čarobno. Pasti, pobrati se, spet pasti in spet pobrati se … do neizogibnega konca. Do smrti. Večni krog, večno vrtenje, večni ples. Življenja in smrti.
Zarja Trkman
