Križ, Krilo, Kamen 

K je kot ključ. 
Odklene in zaklene. Vstopiš, ali ostaneš zunaj. 
Je krilo — nežno, a nosi veter. Lahko te odnese. Lahko se zloži. 
K je kot korak — odmeva v praznem hodniku ali tlakuje novo pot. 
K je kot križ. Simbol in breme. Dvoumje in odločitev. 

Ko se zjutraj zbudiš in si še kot kamen — 
K je prva misel, ki te predrami. 
Kot klic, ki pride od nikoder. 
Kot kaplja, ki pade na mirno površino. 

K te kleše. 
Kot kiparja roka, ki išče obliko v surovem. 
Kot kavelj, na katerega se ujameš ali obesiš upanje. 

In ko se zvečer vse umiri, 
K ostane — kot kontura, kot  kontemplacija, kot konec in kot  krog, ki se ne želi zapreti.