Srečno Kruhek na potovanju v svet
Trio: Dorina Beržan, Remigio Grižonič in Erika Gregorič so predstavili trojezično slikanico Kruhek je šel po svetu
V petek, 15.4. 2022 se je v Manziolijevi palači v Izoli odvijala predstavitev, v letošnjem marcu natiskane, otroške slikanice slovenske avtorice Tatjane Jamnik Pocajt, z naslovom Kruhek je šel po svetu. Prva slikanica je izšla leta 2011 in je razprodana.
Posebnost in pomembnost samega dogodka pa ni bila samo v tem, da gre za ponatis pravljice, temveč v tem, da je to prva trojezična slikanica. Zgodba je prevedena v italijanski jezik in tudi v izolsko narečje.
Zgodbo je v italijanski jezik in v izolski dialekt prevedla Dorina Beržan, ki se že veliko let trudi ohranjati dialekt tudi v pisni obliki. Dorina Beržan je pesnica in svoje pesmi piše v tem dialektu iz spoštovanja do svojih prednikov, predvsem mame in očeta, ki sta ji privzgojila ljubezen do materinščine. Skupaj z Remigiem Grižoničem (fotograf in režiser) sta posnela veliko kratkih filmov, v katerih je prikazano življenje prednikov, ki so živeli v Izoli, sama pa interpretira svoje pesmi, da zven in izgovorjava dialekta ne bi šla v pozabo.
Predstavitev slikanice je povezovala Erika Gregorič, po poklicu magistrica italijanistike, ki je besedilo pravljice pretipkala in tudi sodelovala pri prevajanju nekaterih terminov, ki jih v dialektu ni. Dorina še vedno najraje piše prostoročno.
O nastajanju slikanice
Največ zaslug za slikanico ima Mestna knjižnica Izola, katere poslanstvo je med drugim tudi ohranjanje kulturne dediščine in njena direktorica Marina Hrs, ki je zaznala močno sporočilnost te pravljice. Nanjo jo je že pred mnogimi leti opozorila Aljoša Križ, glavna organizatorka primorskega pravljičnega festivala, ki je v Izoli potekal dobrih devet let. Takrat so, v decembrskem času, v knjižnici pripovedovali tudi pravljico Tatjane Jamnik Pocajt.
Mestna knjižnica Izola je v sodelovanju, izolske narodne skupnosti ter z Ministrstvom za kulturo, začela uresničevati projekt, ki ga je zapisala v strateški program knjižnice.
Sprva so knjigo želeli prevesti v italijanski jezik, nato se je porajala ideja, da bi jo prevedli tudi v italijansko narečje. V tem času sta Dorina Beržan in Remigio Grižonič že ustvarjala zvočne posnetke izolskega dialekta. Tudi to pravljico sta zvočno in slikovno posnela in jo je možno poslušati po telefonu s preprostim skeniranjem QR kode, ki je natisnjena v slikanici.
Letos marca je slikanica izšla, žal, je tik pred zaključkom projekta, med načrtovanjem predstavitve, nepričakovano in po kratki bolezni, umrla avtorica Tatjana Jamnik Pocajt. Toda njena pravljica bo živela še naprej.
O pravljici
Pravljica ima več sporočil. Glavni, poosebljen pravljični junak je kruh, močan simbol, okoli katerega so nastajali številni miti in legende, pripovedi in pravljice ter obredi in običaji. Čeprav se je pomen kruha v času splošnega blagostanja zmanjševal, je Tatjana Jamnik Pocajt zaznala njegovo aktualnost in ga vključila v sodobno pravljico. V pravljici je mojstrsko poudarila vrednote, ki se zdijo v današnjem, turbulentnem in kaotičnem obdobju velikokrat spregledane ali celo zasmehovane, ko moderen človek brez slabe vesti meče hrano v smeti, čeprav se revščina dogaja tik pred njegovim pragom. Poudarjena vrednota je tudi dobrota, okleščena vsega pohlepa in zmožnost, da nekdo, kljub svoji “majhnosti in navidezni nepomembnosti” v velikem svetu, s svojimi malimi, toda plemenitimi dejanji ostaja “velik in pomemben”, kar vzbuja optimizem in upanje na boljši svet. Negovanje ljubezni do ljudi in do narave, ki smo jo nekje na poti razvoja izgubili.
Optimizem prebujajo "majhni kruhki"
Dorina Beržan je na predstavitvi povedala, da je izolski dialekt najbolj siromašen od obalnih narečij. Piran je bil od nekdaj pomorsko mesto, domačini, pa tudi tujci so bili pomorci, ki so hodili po svetu, se vračali in prinašali novice, jih pripovedovali in bogatili jezik. Prav tako je bil Koper strateško pomembnejši, saj je od nekdaj povezoval pomorske poti s kopenskimi in s tem povezoval raznovrstne ljudi, ki so drugače govorili in v dialekt prinašali nove besede. Izola pa je bilo predvsem mesto ribičev in kmetov. Prav zaradi siromašnosti izolskega dialekta, ni našla primerne besede za “kruhek”, ki bi bila primerna za naslov pravljice. Tako so se s skupnimi močmi odločili za naslov “El picio pan”.
Naslov zajema “majhnost” in “kruh”, ki ponazarja dobroto (dober kot kruh!).
Kruhek je na začetku žalosten, ker ga nihče noče kupiti, ker je star in njegova skorjica ne hrustlja več tako kot sveža. Kljub vsemu kruhek ne izgubi poguma. Odpravi se v širni svet in sklene, da bo nahranil lačne. Najprej nahrani berača, nato lačne otroke, nato kokoši pa drobceno ptičko, ki je padla iz gnezda, in še mravlje, ki so si polnile kaščo za zimo. Vsak od naštetih odlomi le tolikšen košček kruha, le kolikor ga potrebuje. Na koncu je od kruhka ostala le malo večja drobtinica. Drobtinico najdejo miške in mama miš, kot dobra gospodinja, iz te drobtinice naredi kvas in zamesi kruh. Kruhek spet zraste in postane velik. Osrečuje ga misel, da bo spet lahko nahranil še koga.
Na srečo je “majhnih kruhkov” v naših skupnostih še veliko. Na predstavitvi knjige jih je bilo najbrž kar nekaj, verjetno vsi, če bodo le širili glas in o dogodku pripovedovali svojim bližnjim.
Zagotovo pa je tak mali izolski kruhek Aljoša Križ, Marina Hrs, Dorina Beržan, Remigio Grižonič in Erika Gregorič, katerih zasluga je ohranjanje kulturne dediščine v majhni skupnosti kot je Izola, in vrednot, ki vodijo v boljši svet.
Kako je nastal video?
Video in zvočni posnetek je izdelal Remigio Grižonič, skupaj z Dorino Beržan, ki bere pravljico. Ob tem je Dorina povedala, da je Remigio zelo natančen in zahteven, zanjo pa so bila snemanja zelo naporna. Ob tem se rada pošali: Si predstavljate 86-letno žensko, da štiri ure pri miru sedi, v tesnem prostoru in ponavlja besedilo vedno znova, ker se ji ena sama beseda zatakne?, ne pozabi pa dodati, da ji je Remigio s tem projektom in še z drugimi, podaljšal življenje za najmanj deset let.
Remigio nam je povedal, kako je nastajal video. Rekel je, da je posnetek nastal v Dorininem stanovanju, ki ima slabo akustiko. Najboljši zvok je dosegel v kotu s knjižnimi policami. Dorina se je pač hočeš nočeš morala sprijazniti na tesen prostor med policami in mizo.
V videu se namreč prepleta več kadrov – Dorina, ki bere pravljico in prelepe ilustracije Daše Simčič, ki jih je nekaj, z njenim dovoljenjem, dopolnil, da bi ustrezno preklopil avdio posnetek z risbami, zaradi lažjega razumevanja vsebine, pripovedovane v narečju.
Video izdelal: Remigio Grižonič za Mestno knjižnico Izola
Ni zanimivega dogodka brez dobre povezovalke
Kot že omenjeno, je dogodek povezovala Erika Gregorič, ki je aktivno sodelovala tudi pri pripravi slikanice. Erika je rokopis, dejansko napisan na roko, pretipkala in ga opremila s fonetičnimi znaki. V pisani besedi v sodobnem jeziku fonetičnih znakov praviloma ne pišemo. Ker pa izolsko narečje le redkokateri poznajo in da ne bi prehitro šlo v pozabo, je bilo nujno zapisati besedilo tudi s fonetičnimi črkami, da besedilo lahko ustrezno preberemo naglas in ga pravilno izgovorimo. Kdor je že pisal s fonetično abecedo, zagotovo ve, koliko natančnosti in potrpežljivosti je potrebno, da se tako besedilo napiše.
Na dogodku je Erika Gregorič spretno in zanimivo vodila pogovor, še posebej bi izpostavila hitro prepletanje jezika iz italijanščine v slovenščino, ki smo ga sicer vajeni pri klepetu s pripadniki italijanske skupnosti.
Še ena sporočilnost pravljice
Sama sem pravljico kar nekajkrat prebrala. Poleg že opisanih, sem zaznala sporočilo, da je narava (kaže se v obliki živali) neuničljiva, jemlje toliko, kolikor potrebuje, tudi tisto, kar je človekov proizvod (star kruh, morda tudi plastiko?), ne glede na to, da jo sodobni, moderni človek v svojem prevelikem potrošništvu in pohlepu uničuje na zelo veliko načinov in se morda kaže, zaradi onesnaženja, tudi v velikih podnebnih spremembah. Na ljudeh je ali se bomo znali v svojem pohlepu ustaviti in kot vrsta preživeti. Vse se začne pri posamezniku.
Za starše
Berite svojim otrokom pravljice in zgodbice, pripovedujte in se pogovarjajte o njih. Prenašajte nanje svoje lastne vrednote, neprestano in neumorno! Povejte jim, da so lahko tudi oni “majhni kruhki” pogumni in pomembni za graditev dobrega življenja.
Slikanico si lahko izposodite v knjižnici, lahko pa jo tam tudi kupite.
Cena knjige je 18 evrov.
Več o Dorini Beržan in Remigiu Grižonič si lahko preberete v članku:
Intervju – pesnica in fotograf
besedilo: Vanja Čibej
***
