Včeraj se je v čitalnici Mestne knjižnice Izola odvila predstavitev poezije in umetniškega ustvarjanja Ksenije Zmagaj. Čeprav je dogodek obiskalo le nekaj ljudi, je bilo vzdušje izjemno prijetno in toplo, kar je prispevalo k intimnemu in poglobljenemu doživljanju umetnosti.

Ksenija Zmagaj, umetnica, ki svojo ustvarjalnost izraža skozi poezijo in slikanje, je zbranim predstavila pesmi iz svoje zbirke Sončice. Njeni ustvarjalni začetki segajo v leto 2000, ko je po dolgih letih pisanja poezije začela slikati. Poezija ji je bila vedno uteha in način izražanja v težkih trenutkih, prostor, kjer je lahko ubesedila svoja občutja, misli in bolečino.

Do danes je izdala štiri pesniške zbirke: Za praspomin, Kamenpesmi, Rž in dež ter Vesoljščice. Sčasoma je začutila potrebo po izražanju tudi z barvami in podobami. Začela je z risanjem z voščenkami, nato pa nadaljevala s slikanjem na platno. Njene slike so poklon ženskam – boginjam, bojevnicam, svečenicam –, ki skozi ljubezen, vztrajnost in kritično razmišljanje oblikujejo boljši svet.

Poezija iz zbirke Sončice odraža opazovanja življenja v vsej njegovi preprostosti in globini. Pesmi so preplet naravnih motivov, osebnih razmislekov in univerzalnih občutkov, ki vabijo k razmisleku o lepoti v vsakdanjih trenutkih. Prvih osem pesmi, ki jih je umetnica predstavila, nas vabi v svet, kjer se združujeta občudovanje narave in subtilna razmišljanja o človeku.

Ksenijine besede in interpretacija njenih pesmi so navdušile prisotne, ki so z zanimanjem prisluhnili njenim razmislekom o umetnosti, življenju in ustvarjalnem procesu. Obenem je umetnica odgovorila na nekaj vprašanj, ki so osvetlila njen ustvarjalni svet:

Kako se med seboj prepletata tvoje slikanje in poezija? “Pesem in slika se med seboj prepleta, s tem da jima je enak sam način porajanja in nastajanja. Slike in pesmi me same poiščejo in pokličejo.  Rojevajo se iz mene, takšne, kot sem s svojimi mislimi in čustvi. Navdih za pesmi je vselej zelo močan in vseprežemajoč in ne gre drugače, kot da mu sledim in prisluhnem ter ga udejanjim, zapišem v pesmi. Tako kot čutim, tako kot me nagovarja in se porodi. Pri sliki se navdih sočasno odslikava hkrati med samim slikanjem.  Nikoli ne vem, kaj bo nastalo in kakšna bo dokončana slika. Vsekakor pa moja in moj notranji svet, zavest, misel, čutenje, vedenje in zaznavanje. Slikanju in pisanju je skupno vse, kar sem.”

Kaj te navdihuje pri pisanju poezije? “Z navdihom pri pisanju pesmi je tako, da se pojavi povsem nepričakovano in nepredvideno. Včasih ob razmišljanju o čemerkoli ali sredi popolne umirjenosti ob kavi, ali kar tako mimogrede ob cigareti. Nagovori me kadarkoli in kjerkoli. Izrazi se v povezavi z željo o tem, kaj si s sliko želim povedati, sporočiti.”

Kaj odgovarjaš na trditev, da so tvoje slike žensk vse enake? “Ja, nekateri ljudje tako pravijo. To pa zato, ker sliko pogledajo bežno in površno, je ne gledajo zavzeto in natančno, pa že hite k naslednji. Ne gledajo je z razmislekom o tem, kaj izraža, kaj odslikava, kakšna je zgodba ženske, ki jo pripoveduje. Ne vidijo, kaj govorijo barve, kaj izraz na obrazu. Kaj je sporočilo in namen tega, kar sporočajo s tem, ko so natanko takšne, kot so. Vsaka zase drugačna in neponovljiva tako kot ŽENSKE, tako kot vse EVE tega Sveta. Vselej sledim intuiciji in navdihu tako, da prisluškujem sebi in slikam, ki me nagovarjajo”

Kaj bi svetovala mladim ustvarjalcem? “Mladim ustvarjalcem bi svetovala, naj predvsem vselej ostajajo zvesti sami sebi, občutkom, čutenju in razmišljanju. Naj zaupajo v lastno moč, v svojo resnico in v svoje ideale. V to, kar je obče in posamično dobro, lepo in prav, ne glede na način, motiv ali zvrst umetniškega ustvarjanja. Polagam jim na srce, naj bodo vedno iskreni, samosvoji, pogumni in drzni. Vselej pa s trdno vero vase.”

Dogodek je bil čudovita priložnost za poglobljeno spoznavanje avtoričinega sveta in njenega edinstvenega pogleda na življenje.