KSENIJA ZMAGAJ: IME MI JE ŽENSKA
Seizmografsko občutljiva ustvarjalka Ksenija Zmagaj se izraža tako z likovno podobo kot z besedo. Ustvarjanje je njena notranja nuja, je njen najbolj intimen klic, ki mu sledi brez zadržkov in cenzure. Tako na likovnem področju snuje obsežen cikel slik, poimenovan Ime mi je ženska, ki povezuje tudi dela njene tokratne razstavne predstavitve.
Avtorica se vseskozi posveča ženski tematiki. Njeno slikarstvo je hvalnica ženski, saj poudarja njeno veličino in notranjo lepoto. Poklanja se njenim vlogam in poslanstvom, predvsem dejstvu, da je nosilka življenja. Hkrati pa izpostavlja tudi žensko nežnost, mehkobo, občutljivost, krhkost, ranljivost.
Tovrstne teme uresničuje že dolgo in skozi leta je spreminjala likovne tehnike in interpretativne sloge. V zadnjem desetletju ustvarja v akrilni tehniki na platno. Izoblikovala je samosvojo podobe ženske in ji dala celo arhetipsko prepoznavnost, ki
pa je variabilna skozi vedno nova utelešenja. Ženski lik je temeljna podoba njenih osebnih zgodb, njenih pripovedi, ki so predvsem izpovedi. Figura ženske je njena zaupnica, sogovornica, s katero predstavlja svoje najbolj globoke misli, svoje poglede, svoja intimna čutenja in čustvovanja, svoja doživetja. Z njo razkriva zavedanje same sebe. Prav Ona ji omogoča odkrivanje lastnega jaza. Svojo izbranko izrazito avtorsko artikulira ter k temu pristopa s stilizacijo in z reduciranjem na bistveno. Njeno pojavnost vzpostavlja z aktivno, tekočo, močno obrisno risbo. Najpogosteje se posveča doprsni predstavitvi oz. izpostavlja njen obraz, ki je skoraj praviloma prikazan en face. Ustvarjalno pozornost namenja enemu samemu figuralnemu liku. Nekatere rešitve so celopostavne in figure včasih nastopajo tudi v paru; dve ženski ali pa ženska in moška figura. Z izvirnim
poenostavljanjem telesa, predvsem pa obraza, ki je v središču njene ustvarjalne pozornosti, dosega njihovo izrazno moč. Ta je v obliki nekakšnega magnetizma še posebej prisotna v velikih, temnih očeh upodobljenke, ki so dominanten element, vrelec zgovornosti in ogledalo duše. Iz oči veje otožnost, razočaranje, žalost, prestrašenost, dvom, bridkost. A ne glede kakšna stanja in čustva oplajajo njeno akterko dogajanja, je vedno kraljica. To avtorica poudari celo tako, da ji na glavo posadi krono. Da zgleda veličastno, dostojanstveno, elegantno in graciozno pa jo ozaljša tudi z različnimi drugimi pokrivali, s klobukom ali baretko, ali pa ji v lase vpne različne dekorativne detajle. In seveda ji vedno skrbno ureja tudi lase, simbol ženstvenosti in senzualnosti. Njene izbranke imajo dolge, tanke vratove, s katerimi na simbolni ravni pokažejo, da segajo iz materialnega v duhovni svet. Ko jih uteleša celopostavno pa jim naslika
tanke, gibke roke, ki se dvigujejo ob glavi in na asociativni ravni oblikujejo cvet. Poleg oblikovnih rešitev so pomemben del slikarkinega osebnega likovnega izraza tudi barve. Te avtorica naseljuje znotraj konturno vzpostavljenih ploskev. Vasilij Kandinski pravi, da imajo barve, tako kot zvok v glasbi, najbolj neposreden dostop do duše. In prav zato lahko govorimo o slikarkinem izrazito samosvojem kolorističnem pristopu. Nekateri njeni ženski obrazi so odeti v hladne kromatske vrednosti, drugi v tople in kar žarijo s svojo intenzivnostjo. Preko izbranih barv avtorica reflektira stanja svoje duše in duha. Je samovoljna koloristka, a skozi barvno
paleto brezpogojno zvesta sebi, svoji notranji atmosferi. Znameniti Van Gogh je v enem izmed svojih pisem bratu Teu zapisal: »Zakaj ne bi naslikal njegovih las modrih, če jih tako vidim«. In v tem lahko zaznavamo tudi koloristično obravnavo ženske figure, značilno za Ksenijo Zmagaj. Avtorica je koloristična hedonistka, ki ljubi barve, jih obožuje, diha z njimi, se z njimi hrani in dajejo ji energijo za življenje. Vedno povezuje dve barvi, ki sta si blizu, ki se skladata in se podpirata. V njenih delih pa se podpirata tudi risba in barva, saj sta v zavezujočem odnosu. Nomen est omen. Ksenija zmaguje na svoji ustvarjalni poti, predvsem pa sledi sebi. Z ustvarjanjem doživlja sebe, se izpoveduje in ustvarjalni akt ji je neke vrste mantra, meditacija, ob kateri doživlja svojo osebno katarzo. Z ustvarjanjem razkriva svoje osebne globine, se razgalja v svoji edinstvenosti, zato v njenih zgovornih
pripovedovalkah lahko uzremo njene avtoportretne poteze. Njen obraz z odprtim pogledom ni le ogledalo njene duše, ampak se na njem reflektirajo tudi zgodbe številnih drugih žensk. Danes je ustvarjanje slogovno neomejeno in štejejo le avtorske poetike. Ksenija vsekakor ima svojo, svobodno izbrano in samobitno, kar pogosto simbolno izrazi tudi tako, da ob ženskem liku rada slika tudi ptico, ki je znamenje prostosti.
Anamarija Stibilj Šajn
Ime mi je ženska, jaz o sebi
V slikanju sem se prvič zares preizkusila leta 2014. Gnala me je notranja potreba in nuja, želja po večplastnem likovnem izražanju in izpovedi, ki bi nadgradila dotedanje risanje risb z voščenkani na papir. Čopič je lahkotno drsel po platnu in barve so se čarobno prelivale v slike, ki so se rojevale.
Od samih začetkov slikanja na platno je moj osredji likovni motiv upodabljanje ženske. Sprva kot nagovarjanje in samoizpraševanje, raziskovanje lastnega bistva, pomena in vloge. Vse od osebnega k kolektivnemu, vseobsegajočemu razumevanju ženske ter vseh njenih premen, od rojstvapa do smrti, vse kar ženska je in zmore biti. Vse, kar je sama po sebi in vse v kar jo pahnejo razmere, stanja, družba, okolje, tradicija, predsodki, vrednostne sodbe. Prav tako tudi umestitve pretežno patriarhalnih prevladujočih pojmovanj o tem, kdo ženska je in kam sodi.
Zanima me njena zgodba predvsem tista, ki jo o sebi piše sama skozi neverbalno posredovano vsebino. Njen svet čustvovanja, čutenja, mišljenja, boja, kljubovanja, samouresničevanja,….Zanima me njeno bistvo, vse kar jo določa.
Tu so pred vami moje slike žensk, vseh žensk v meni ter hkrati vseh žensk sveta. Takšne kot smo in so v srčiki svojega obstoja. Modre, pokončne, pogumne, lepe, ranljive, srečne, žalostne, obupane, močne …
ženske – boginje, bojevnice, svečenice … razmišljujoče, tenkočutne, pronicljive, ljubeče, kritične, samosvoje, zveste sebi in svojemu poslanstvu spreminjanja ponorelega sveta v pravo smer in na pravo pot tako, da bo vtisnjeno v srce in dušo vsakogar. Za vse enako.
Pred vami so sedaj takšne kot so, takšna kot sem za vas in vam na ogled. Prisrčno vabljeni k ogledu in sprehodu skozi sebi lastne izraze vseh žensk.
Biti ženska je velik dar in darilo sebi in drugim. Biti ženska pomeni biti
čarobno, lepo, dobro, dragoceno, vredno spoštovanja in občudovanja za vse, kar smo.
Zatorej: IME MI JE ŽENSKA
Zahvala
Dovolite mi še trenutek pozornosti, da se vsem, ki so pripravili in sooblikovali prireditev in dogodek, zahvalim z dna srca in duše.
V prvi vrsti spoštovani in cenjeni gospe Anamariji Stibil Šajn za njeno čarobno recenzijo mojega likovnega ustvarjanja in likovnih del. Zahvaljujem se ji za njeno tenkočutnost, za vso ljubezen, ki jo nesebično razdaja med ljudi s predanostjo in zavezanostjo sebi in nam, ter lastnemu poslanstvu. Draga Anamarija zahvaljujem se ti za vse, kar si, vse dobro, in plemenito, ker si srce in ženska z veliko začetnico. Tebi velja moj globok poklon.
Zahvaljujem se vsem zaposlenim v Knjižnici Cirila Kosmača Tolmin, ki s srčnostjo in zavezo, s plemenitim delom tako verno in zvesto na najlepši možni način ohranjajo poklon velikanu slovenske pisane besede, dragemu mi, Cirilu Kosmaču, ki žal vse do današnjih dni ni dovolj javno prepoznan, kot tak, kot bi moral biti in kot mu v resnici pritiče. Srčno upam, da se tudi to še udejanaji in zgodi.
Prav posebej se zahvaljujem Petru Pavletiču za ves njegov trud, delo in ljubezen s katero je sooblikoval, omogočil in usklajeval pripravo in izvedbo današnjega dogodka. Peter, najlepša hvala!
Iskreno se zahvaljujem gospe ravnateljici Knjižnice Cirila Kosmača, Jerneji Berginc, ki je dogodek omogočila z odprtim srcem in navdušenjem, ki je s svojim delom zgledom in ljubeznijo vzor drugim ljudem, v svoji veličini in skromnosti po ostaja navdih vsem nam. Jerneja, Hvala.
Najlepša hvala Glasbeni šoli Tolmin, ki skrbi, da njeni gojenci rastejo v plemenite ljudi. Nadobudni glasbenici Ani Brini Bric in njeni mentorici gospe Teji Ličar Močnik, ker glasba ni le poslanstvo, je čutenje in občutenje najglobljih, prvinskih človekovih zaznav umetnosti v najžlahtnejšem pomenu in bistvu te besede.
Zahvala tudi članicama Literarnega društva NIT, Marjeti Manfreda in Karmen Vidmar za njuno poezijo, ki je večer nadgradila z umetnostjo besede in misli in ga zaokrožila v celoto.
Najlepše se zahvaljujem mojemu dragemu prijatelju, spoštovanemu gospodu Marku Legatu za vso pomoč, oporo in naklonjenost, za srčno in iskreno prijateljstvo ki je čista ljubezen v najsvetejšem izvornem, univerzalnem pomenu le- te. Zahvaljujem se mu, ker mi je v neizmerno spodbudo, oporo, pomoč na vseh mojih poteh. Marko, neizmerna neskončna in večna zahvala z vsem, kar sem, hvala, ker si in hvala, ker sem s tvojo pomočjo, vse, kar sem.
Zahvaljujem se svojemu partnerju in sopotniku skozi vse preizkušnje življenja Branetu, ker mu ni nikoli, res nikoli odveč pomagati mi pri tem, da je moje delo in prizadevanje dostopno in na voljo tudi drugim ljudem, ker bi bilo sicer brez njegove nesebične in dragocene pomoči še vedno samo sebi namen, skrito in nedosegljivo zaradi mojega pomanjkanja znanj in veščin, ki jh ne zmorem obvladovati sama. Hvala mu, ker me ima srčno in brezpogojno rad navkljub vsem mojim premenam ali prav zato.
Najlepše se zahvaljujem tudi moji dragi prijateljici, Zorki Mavri, ki mi je na vsakem mojem koraku v nesebično in neizmerno pomoč in oporo. Hvala za njeno pripravo pogostiteve. Zorka, hvala za tvoje dragoceno prijateljstvo.
Pričujočo razstavo posvečam Ženski, vsem ženskam tega sveta v poklon za vse, kar v svojem najglobljem bistvu so. Vir in izvor življenja ter ljubezni.
To razstavo v prvi vrsti posvečam svojemu sinu Janu, ki je vse, kar sem, z vso svojo ljubeznijo. Posvečam jo Marku, posvečam jo Branetu ter vsem ljudem, ki verjamejo v njeno moč, ki verjamejo in verujejo, da je ljubezen Bog in Bog ljubezen, neskončna in večna, in ta edina, ki zmore premikati vse meje in robove slehernega tako, da postaja vse čarobno in čudežno dobro, prav in lepo. Najlepše se vsem zahvaljujem za vašo pozornost, in naklonjenost, z njo ste me ganili in počastili. Prisrčna zahvala vsem vam.
Utrinki na odprtju razstave
Ksenija Zmagaj
O avtorici
Njeni zadnji članki
