XIII 

19. dan: Monte Gozo – Santiago de Compostela

Ko sva se zjutraj zbudili, sem se počutila skrajno lahkotno. Spalne vreče in vso ropotijo sva zložili v nahrbtnik in ju pustili v sobi. Tako sva bili dogovorjeni z oskrbnikom. S seboj sva si vzeli peresno lahek mini nahrbtnik, ki nama je prišel prav pri tuširanju. V nahrbtnik sva odlagali brisačo, sveže perilo, zobno ščetko in milo, kajt

Najin, nekoliko ohlajen odnos z Darjo me je težil in pred Santiagom sem se želela z njo pogovoriti in jo vprašati ali sem jaz vzpodbudila njeno slabe voljo, pa mi je odvrnila, da ne, in da jo poznam bolj kot kdo drug in naj se ne zmenim za njeno slabo voljo. No, ja, pod preprogo sva pometli vse slabe misli in jih tam pustili.

Tako lahkotno odpravljeni sva torej tisti dan še bolj lahkotno prehodili zadnjih 5,5 km. Zdelo se mi je, da hodim deset centimetrov nad tlemi, kot bi imela vzmeti na čevljih, ki bi me odrivale od tal. Ves čas me je nekaj motilo, kajti zdelo se mi je, da mi nekaj manjka na ramenih, moja ritem in hoja pa sta bili neusklajeni, ker nisem imela palic za diktiranje tempa. Tu in tam sem iskala cevko vodnega meha. Vse to je trajalo le kratek čas. Lepih stvari se hitreje navadiš kot slabih.

V Santiago sva se odpravili že zgodaj zjutraj. Ko sva se spustili do vznožja hriba, sva naleteli na veliko kamnoseško delavnico z velikim vrtom na katerem je bilo premnogo starih, čudovitih kamnitih skulptur, ki so čakale na prenovo. Ne vem, zakaj sem se ti delavnico tako zapomnila, po vsej verjetnosti je name naredila zelo močan vtis. Morda, ker sem velika ljubiteljica umetnosti, ker cenim stvari, ki so jih ljudje v preteklosti naredili in ker cenim ročno delo. Morda pa sem podzavestno zaznala globlji pomen nečesa, kar je bilo nemilostno prepuščeno času in je pozivalo k temeljitejši in natančnejši obnovi. Kajti slutila sem, da me ob vrnitvi domov najtežji del Camina šele čaka. Santiago je meni predstavljal konec neke poti in hkrati začetek nečesa novega in neznanega. 

Prispeli sva do glavnega trga »Praza da Inmaculada«,  kjer stoji ogromna katedrala, ki so jo začeli graditi leta 1075 v obdobju romantike in vsebuje več stilov, od katerega prednjači baročni stil. V Evropi predstavlja enega izmed najbolj pomembnih kulturnih spomenikov, tako iz umetniškega,  simboličnega in zgodovinskega vidika. Trg je bil že poln romarjev, nekateri so v rokah nosili certifikate in seveda sva si najprej uredili potrdilo o prehojeni poti, tudi sami. Povedali so nama, da bo ob 12. uri v katedrali maša za vse romarje, ki so dobili certifikat. Med čakanjem na mašo sva si privoščili kavo v bližnji kavarnici. Cerkev se je počasi začela polniti z romarji iz vsega sveta. Med njimi sva videli precej starih znancev, tudi Brigitte iz Nemčije, s katero smo šle kasneje na skupno kosilo. 

Ne hodim k maši, nisem verna, a takratni ritual me je popolnoma ganil, tako zelo, da sem zajokala in solz nikakor nisem mogla zadržati, kar tekle so same od sebe. Presenetilo me je število duhovnikov, ki so vodili mašo narodov, kot jo imenujejo. Bilo jih je kar pet, najbolj pa me je presunilo petje nune, njen glas je napolnil vsak kotiček cerkve in segel v vsako celico v mojem telesu ter vzbudil v meni čustva, ki sem jih težko mirila. Najraje bi kar na glas zajokala. Na srečo je petje utihnilo in spet sem se imela pod kontrolo. Občasno sem pogledala k Darji, nestrpno sva pogledovali na sredino velike kupole in čakali na toliko opevano kadilnico, »hostal fumiera«, da bo končno zanihala nad našimi glavami. Žal je nisva dočakali. Kasneje sem zvedela, da kadilo prižgejo le ob cerkvenih praznikih. Včasih pa so jo menda prižigali zaradi neznosnega smradu, ki so ga povzročili romarji.

Po ogledu kripte sarkofaga apostola Jakoba, smo se skupaj z Brigitte odločile, da si popoldan ogledamo še muzej sodobne umetnosti. Muzej predstavlja pomembno središče sodobne umetnosti v Španiji. Že stavba muzeja, delo portugalskega arhitekta Alvara Siza, je nekaj posebnega, velika in modernih oblik trikotne prizme in iz belega poliranega marmorja. Muzej je ogromen, dvorane velike in v njih, kot je običajno za razstave, minimalistično postavljene umetnine. Najbolj me je šokirala dvorana, ki je bila popolni temi, na tleh pa sta bila razstavljena dva velika pravokotnika v katerih si lahko opazoval slike golih teles moškega in ženske v naravni velikosti. Podobe njunih teles so se spreminjale in prikazovale vse faze spreminjanja od mladosti do pozne starosti. Zgrozila sem se nad tako brutalnim prikazovanjem procesa staranja. Močni, mišičasti in napeti telesi sta pred mano začeli izgubljati elastičnost in svojo polnost, se gubali, sprva neopazno, kasneje pa vedno hitreje, koža se je gubala prav pred mojimi očmi, lasje so jima siveli, dokler ni bil moški skoraj plešast, mišice so jima popolnoma uplahnile in na koncu sta bila videti skoraj kot okostnjaka, oblečena v skoraj popolnoma izsušeno kožo. V nekaj minutah sta se spremenila v starca! Videti je bilo tako prekleto realno. Strmela sem v pravokotnike in si večkrat ogledala ponovitev procesa, kot bi želela videti obraten proces, da me je Darja morala opozoriti, da Brigitte že čaka ob izhodu. Bližajoča leta so name pritiskala veliko bolj, kot sem si priznavala, starost, ki je bila še pred kratkim pet svetlobnih milj pred mano, je zdaj trkala na moja vrata. Čas je mineval zdaj hitreje kot v moji mladosti. Življenje pa je šlo mimo mene, kot bi ga ne živela jaz, ampak nekdo drug.

Vrnile smo se v center Santiaga, zdaj smo že prepoznale njen vhod, ki ga je predstavljala ozka uličica San Pedro. Na koncu ulice se nam je zopet razprl pogled na veliko staro mestno jedro. Okoli katedrale so mogočne stavbe, muzeji, samostan in več zvonikov, tako da sprva ne veš, kateri je glavni vhod v katedralo, dokler ne prideš na ogromen trg. Do glavnega vhoda v katedralo peljejo mogočne dvojne kamnite stopnice s kovano ograjo, okrašeno s prelepimi ornamenti. Še enkrat smo naredili celoten obhod okoli in okoli katedrale, potem se je začelo mračiti. Sklenile smo, da se na Monte Gozo vrnemo z lokalnim avtobusom. Brigitte ni skrivala veselja, da je v najini družbi preživela popoldan. Povedala je, da pogreša družbo in se nama ni nehala zahvaljevati, ker sva jo sprejeli medse. Še enkrat je obnovila svojo zgodbo, kako so jo prijatelji že na začetku poti pustili samo in še danes ne more verjeti, ne razumeti, da se ji je to zgodilo. Presrečna je bila, da je prehodila vso pot v nekaj več kot tridesetih dneh. Povedala je, da stanuje v Münchnu, da je upokojena profesorica angleščine in mati dveh sinov. Njen mož se ni odločil za Camino, jo pa ves čas spremlja in spodbuja. Ko mu je povedala o naju, ji je posebej zabičal, da se nama zahvali še v njegovem imenu, ker se druživa z njo. Izmenjali smo si naslove in Brigitte naju je povabila na oktoberfest, tradicionalni praznik piva. Obljubili sva ji, da ji bova poslali fotografije, kajti sama ni imela fotografskega aparata.

Ob vrnitvi nama je skrbnik dodelil drugo sobo, ki se mi je zdela še bolj zanikrna in umazana kot prejšnja. Rahlo nejevoljno sem raztegnila spalno vrečo na spodnji pograd in jo pustila nekoliko razprto. Napaka!  Zvečer sem namreč zaspala kot ubita, le proti jutru sem začutila sprva droben srbež po nogah, kasneje pa vedno močnejši. Ko sem si slekla hlače sem z grozo opazila drobne rdeče izpuščaje, ki so me čedalje bolj srbeli. Kasneje so izpuščaji postajali vedno večji in le s težavo sem se premagovala, da se ne bi praskala. Srbež je bil nadležen, mazala sem se s kremo, ki pa je pomagala le kratek čas. Kasneje sem šla celo v lekarno, kjer so mi dali hladilno mazilo proti pikom mrčesa. Počutila sem se garjava, po mojem so me napadle posteljne stenice. Izpuščaje sem imela še po vrnitvi, tudi srbelo me je še, toda počasi so rdeče izboklinice izginile, druga za drugo. Sobica, ki nam jo je dodelil oskrbnik hostla je bila verjetno namenjena pravim brezdomcem, tako sem Santiago zapustila obogatena še z dodatno izkušnjo in za kratek čas okusila nekaj bede, ki jo prinaša brezdomstvo. Ah, kje je moja postelja s svežimi rjuhami in topla, čista in intimna kopalnica ter opojno dišeča pena v banji! Dobrih tri tisoč kilometrov me je ločevalo od nje. 

Napoved nadaljevanja

Kakšno naključje, pot sva začeli s 13. etapo, zdaj pa sem opazila, da sem potopis razdelila po poglavjih, zaključek poti, prihod v Santiago, pa sem opisala v 13. poglavju. Kakorkoli že, Američani so tako vraževerni, da številke 13 ne uporabljajo niti za označitev nadstropja, niti za stanovanja, čeprav ne razumem ravno te njihove kaprice, kajti nadstropje je še vedno 13. in ne 14., kot je označeno, jaz pa … zagotovo potopisa še ne bom zaključila.  

Naslednje jutro sva se odpravili na avtobus za Fisterro, prelepo ribiško mestece, ki se nahaja na rtu Finesterra ob Atlantiku, na najbolj zahodni točki Španije.