🔴 LEGENDA O LEGENDARNEM RUMENEM HROŠČU

Svet se je spreminjal. Z njim pa tudi avti. Novi avti so postajali vedno bolj mogočni, vseh barv in oblik, zvišani nad vsemi, a tudi vedno bolj hitri. Stari avto se ni vznemirjal. Vsako jutro mu je lastnik voščil dobro jutro. Nežno ga je pred vžigom pobožal po še vedno bleščeči rumeni pločevini. Živel je v lepi in suhi garaži. Dobro je lastniku služil in rad je bil na cesti.

Novi avti so ga prehitevali, se mu smejali, glasno hupali, a stari hrošč je vozil po pravilih.

Potem je nekega dne opazil, da lastniki novih avtov ne uporabljajo smerokazov. Malo je bil presenečen, a rekel ni nič. Naslednji dan je opazil, da novi avti besno hupajo na otroke, ki so šli čez cesto. Ni se mogel načuditi, ko je gledal prestrašene oči otrok in nov avto, ki ni ustavil pred prehodom za pešce. Še bolj tesno mu je bilo pri srcu, ko je ugotovil, da se znaki ob cestah jočejo. Že tako rdeči znaki, ki so opozarjali na omejitev hitrosti, so imeli naenkrat rdeče oči okoli številk. Nihče razen njega jih ni več upošteval. Novi avti in njihovi lastniki sploh niso brali prometnih znakov. To je postalo moderno, tako je bilo menda po novem.

Katastrofa. To je katastrofa, je brundal stari hrošč. Ne znajo predvideti, da lahko stopi žival na cesto. Vseeno jim je, da se lahko iz bližnjega naselja, polnega otrok, prekotali žoga na cesto. Vseeno je tem novim avtom in njihovim lastnikom za marsikaj. Poglej samo, kako telefonirajo med vožnjo, najbolj drzni celo pišejo sms-e in sploh ne vidijo, kako vijugajo čez črto vozišča. Ko vstopijo v mehurček svojega avta, se počutijo kot gospodarji celega sveta in cesta postane njihovo zasebno igrišče, svojo pamet pustijo nekje med pedalom za plin in lastno pomembnostjo.

Takrat se je hrošč odločil. Vse svoje znanje, vse sile bo napel, da bo jutri drugače. In res je bilo. Zjutraj se novi avti niso dali odkleniti. Nevzgojeni in nevestni vozniki so buljili debelo skozi šipo svojih avtomobilov. Zaman.

Starega hrošča so ubogali vsi novi avti. Niti eden se ni uprl. Vsi so podprli svojega legendarnega hrošča.

Takrat je postalo jasno, da nihče ne pozna kode odklepa in se nikomur niti ne sanja, kaj se je tiste noči zgodilo. Naslednji dan so se avti odpeljali od svojih lastnikov in nihče jih ni več videl.

Stari avti so po dolgem času sproščeno zadihali. Otroci so se nasmejali iz srca in psi so plesali v krogu od navdušenja.

In še danes velja, da je potrebo pihniti v poseben ustnik, da novi avto ugotovi, ali si sploh sposoben za vožnjo, in da te spusti na cesto, kjer nisi sam, in so še drugi udeleženci, ki niso nič krivi in nimajo kompleksa večvrednosti. Čarovnija hrošča ni bila nikoli razjasnjena, a njegova nočna ukana in zavezništvo z novimi avti deluje.  

— Klavdija KIA Zbičajnik Plevnik