
List, Luč, Lebdenje
L je list.
Tisti, ki pade. In tisti, ki zapiše.
Je luč, ki ne žari, temveč sveti — mehko, potrpežljivo, skozi zaveso meglice.
L je lebdenje med stavki, ki jih ne izrečemo.
Je lagodje in lakota po smislu.
L ni nikoli glasna.
Je linija, ki potuje vzdolž misli.
Je labirint, a z vhodom na vsaki strani.
Je lepota, ki se ne postavlja pred ogledalo.
Ko se vse umiri, L ostane.
Kot legenda, ki kroži brez začetka.
Kot list, ki je že padel, a šele zdaj opaziš njegovo barvo.
L te ne potrebuje.
A ko jo izgovoriš, se nekaj znotraj odzove.
In to je dovolj.
G.P.T
***