Kristjani praznujejo. Veliko noč. Vstajenje. Tu daleč od doma, v arabskem svetu, drugi kulturi in med tujimi ljudmi razmišljam o religijah. Čemu so potrebne in čemu služijo. Ni mi prav jasno.  Sama namreč nisem religiozna. Imam pa vero. Vero v življenje. Ja predvsem v življenje. Ki je blagoslov. Da z njim, preko svojega telesa lahko okusiš lepoto, ljubezen, svobodo. Zavestno in skrivnostno je. Nimaš pojma, kaj te čaka. Trpljenje. Tudi. Sreča. Vsekakor. Ljubezen tudi. Poslušam Leonarda Cohena, Hallelujah in So long Marriane. V sobo vstopi Filipinec, ki mi prinaša hrano, Nepalka, ki čisti prostore in odnaša smeti, Šimi, Indijka iz Kerale v Indiji, ki je najprijaznejša oseba tu. Umije me, poklepetava, svojo dveletno punčko je pustila pri starih moževih starših. Družina ni skupaj. Mož jo vsak dan vozi v službo in jo pride tudi iskat. Dela v avtomobilski industriji. Šimi pogreša otroka, z mano je nežna kot z otrokom, umije me, najbolj toplo, kar je možno, poskrbi, da kaj pojem. Da bom močna, pravi, za pot domov. Nasmehne se in odide. Čistilka iz Nepala ima tri sinove, vsi trije so pri starih starših, ona je z možem tu, stara 27 let. Razseljene družine. Srečevala sem jih tudi na Luminozi. Starša s trebuhom za kruhom, daleč od svojih otrok. Različnih religij so . Kristjani, hindujci, budisti, muslimani. Ločijo se po barvi kože, po veri, a so vsi le ljudje. Ki jim družina veliko pomeni, ki bi radi svojim otrokom zagotovili šolanje, boljše življenje, ki morda preživljajo tudi svoje starše, prastarše. Zakaj to pišem? Ker se Slovenci ne zavedajo, v kakšni lepi državi živijo, kjer vsak lahko dela, le če hoče. Kjer so družine skupaj. Kjer imajo urejen šolski sistem, dostopno zdravstvo, primeren standard. Zdaj vem, da v Sloveniji le ni tako hudo, kot mnogi govorijo. Da ni služb za mlade, ne stanovanj, niti dobrih plač. Zdaj, ko vem, da je v večini sveta slabše, ker sem ga prepotovala, spoznala ljudi različnih ras in religij. A vsi hrepenijo le po enem. Po dostojnem življenju, po družinskem življenju. po ljubezni in svobodi. Po miru. Tu, v Muscatu, v Omanu se počutim zelo dobro, zelo varno. Ker ni kriminala, ker ni terorizma. A so razseljene družine, ki hrepenijo le po enem. Da bi živeli skupaj. Budisti, kristjani, muslimani. Tu živijo v slogi, ni rasnih razlik, ni verske nestrpnosti. Je spoštovanje in razumevanje. Spoštovanje različnosti in razumevanje drugačnosti. A eno je skupno. Ljubezen. Hrepenenje po bližini, po objemu, dotiku, stiku. Tega ti ne nudi religija, tega ti ne nudi država. To moraš najti, ker je. Ker je ljubezen. Taka ali drugačna. Želim si le eno. Da bi bilo vsakemu dano, da to ima. Da ne bi bilo meja. Da bi bilo spoštovanje. Nenazadnje Človečnost, so-čutenje in razumevanje. Nesebično to privoščim vsakemu. Ker je v vsakem čista duša, ki si zasluži vse to. Akcija in reakcija. Karma. Vera v posmrtno življenje. Usoda. Pekel in nebesa. En ali par milijonov božanstev. Ni važno. Če ne najdeš božanstva v sebi, ga ne boš našel nikjer. Je le utvara, privid. Slepota. Ne vem, če sem na začetku tega zapisa hotela pisati o tem. Imagine… predstavljaj si svet brez meja, brez religij, v miru, v slogi. Brez skrajnosti, brez pretiranega bogastva, brez neznanske revščine. Si ga lahko? Jaz si ga z lahkoto. Kako to doseči? Zavestno. Z dvigom zavesti, z ljubeznijo. Do vsega in vsakogar. S sprejemanjem drugačnosti, ne z obsojanjem in kazanjem s prstom. To zdaj vem, pravzaprav že dolgo vem. A se mi vedno znova potrjuje. Je zelo enostavno, le božanstvo je treba najti v sebi, ker zunaj ga ni. Je le namišljen bog, ki ni pravičen je na milijone bogov, ki imajo vlogo človeka držati v strahu, pokornosti in ponižnosti. To ni to!