potovanje okoli sveta

počuti motivirano v kraju Santa Cruz de Tenerife.  ❤

14. januar ob 10:01  

Moja malenkost, površna truba, se je zbudila že ob pol treh po lokalnem času. Boleče rebro mi ne da najti primernega položaja. Misleč, da bomo že zjutraj pristali v Santa Cruz de Tenerife si mislim: o.k., se bom v miru pripravila, še malo zaspala, potem zajtrk in »sprehod« po mestu. Sprašujem se, koliko se je spremenilo v 42-tih letih, toliko bo namreč letos septembra, odkar sva se z Andekom poročila in šla na poročno potovanje prav na Tenerife. Imela sva se super, še z enim parom iz Ljubljane smo včasih raziskovali otok, se kopali na plaži, rezervirani le za domačine. Sprva so nas nekaj šikanirali, a se nismo pustili motiti in smo se kar predajali tamkajšnjim valovom, »surfali« na njih. In končno dobili blagoslov od domačinov. Sprejeli so nas. Itak, čeprav sprva težko.

Kako sem bila razočarana, ko smo izstopili iz letala in se popeljali v Santa Cruz. Tam pa črn pesek. Vajena naše mivke Jadranskega morja, naletim na črno. Ogabno! Potem sem se zavedela, da je otočje vulkanskega izvora in jasno, od tod črn pesek. 

Z Andekom sva najela avto, se peljala v nacionalni park, se z vzpenjačo povzpela na 2200 metrov in potem peš na najvišji vrh Španije … – kolikor so nam dovolili, seveda. Dišalo je po žveplu, pravzaprav smrdelo, kadilo se je iz drobnih odprtin v ugasli lavi.

Zanimivo, a letos ne grem na Teide, enkrat je popolnoma dovolj. Najverjetneje pa bom vseeno šla vsaj v nacionalni park, med eksotično rastlinje, med are in druge ptice. Vsekakor pa se bom sprehodila po mestu, in če drugega ne, se bom spominjala najinega poročnega potovanja. Lepo darilo od mojih staršev in Andekove mame. Namesto »velike« poroke sva dobila plačano potovanje. Tako smo se skupaj odločili.

Na Luminosi so nas opozorili, naj se dobro oblečemo za Teide, ker je tam sneg. Da ne bomo zmrznili … brrrrrrrrrr

Grem na gimnastiko, jutranje bujenje, potem pa na art delavnico.

Papa …

 počuti hvaležno.

14. januar ob 16:34 ·

On the see, na poti na Kanarske otoke

Nisem osamljena, nisem sama. Tu je okoli 3000 gostov in krepko čez tisoč osebja.

Pa ne mislim tega, ko rečem, da nisem sama. Z mano je ves čas ON. Prikrade se običajno nepričakovano. Ta trenutek se je v obliki rdečega srčka, v sadni solati. Srček se je prikradel, ko smo se približali afriški oblaki, na dnu skodelice kave. Popila sem espresso, na dnu, glej, zopet on- rjavo srce. Sedim na deck 9, v solariju, pijem kavo in me pozdravi z Imagine, danes pa s Somewhere over the rainbow. Včeraj Andy Garcia napove pesem, ki jo zapoje Andrea Bocceli, filmska glasba. Andy me spomni na Andeka, na film z Meg Rain, kjer on igra pilota, moža ženske, ki se je vdala alkoholu. Tam se vrti pesem Somewhere over the rainbow.

Zdaj Tina Turner, ki sem jo vrtela Andeku, ko je ležal v bolnici, vse tri mesece, jo je poslušal, pa Vlada Kreslina tudi.

Torej dovolj jasno mi ON, moj ljubi, sporoča, da se veseli z mano, da je ob meni, da me potolaži, ko jočem ob pesmi I can’t live, livining without you.

Hvala ti, moj angel, angelček varuh. Hvala, da me spremljaš, varuješ, se z mano smejiš ali jočeš, me pospremiš kot bel golob ali črna ribica. Tu si, z mano si. Ko te potrebujem. Jasno mi sporočaš, da si, da si večen, da LJUBEZEN je. Ne ugasne, ko ugasne življenje. Je neskončna! 

Zarja Trkman

Vse objave o Potovanju okoli sveta

O avtorici

Deli z drugimi

Zarja Trkman

Zarja Trkman

misel

Sanjam resnico, sanjam serake in oblake. Sem svobodna.

kontakt