Zarja Trkman se počuti v redu v kraju Atlantic Ocean. 

19. januar ob 16:23 

Sinočnja predstava dveh akrobatov iz Ukrajine. 

V vseh akrobatskih prestavah je ljubezenska zgodba. Tudi včeraj je bila. Zelo lepa, zelo simpatična. Izvajanje pa vrhunsko. 

Ko telo govori, ko so gibi tako popolni, potem je gibanje približek popolnosti. Toliko moči, toliko gibčnosti, toliko akrobatike kot smo ji bili priča sinoči, je težko doseči. Le s treningom od rane mladosti. Akrobatike, pravzaprav športne gimnastike. In to sta bila ta dva Ukrajinca. Najverjetneje v preteklosti vrhunska tekmovalca. Poznam kar dobro športno gimnastiko in vem koliko je odrekanja, treningov, poškodb … 

Nedvomno sta bila tekmovalca, ker sicer takega znanja, tolikšne odličnosti ne bi zmogla pokazati.

Danes si z nastopi služita kruh. Ves čas na poti, ves čas v gibanju.

Zgodba je šla takole: ona beračica, klošarka, tatica. On policaj. Ujame jo pri kraji. Zapre jo. In se začne, predstava dveh teles, ki zmoreta vse, kar si navadni smrtniki sploh ne moremo predstavljati. Pravzaprav nemogoče elemente izvajata.

Nisem navdušenka nad tovrstnimi šovi, a tokrat sem ostala odprtih ust.

Zaljubita se, policaj in klošarka. Srečen zaključek s poroko. On ni več policaj in ona ne klošarka. Srečno živita do konca svojih dni.

Akrobatske vložke spremlja video, ki prikaže njuno zgodbo.

Vmes pa še odličen trebušni ples, izklesane plesalke, nič trebušaste, kot so take plesalke običajno. Vsaka mišica se pozna, vsako rebro izstopi. Gibi pa taki, da jim še nisem bila priča. Pa je v našem mestu dekle, ki je svetovna prvakinja v trebušnem plesu. A tej Ukrajinki ne seže niti do pasu.

Ko vidiš, da nekdo tako uživa v tem kar dela, potem veš, kako je užitek pomemben za doseganje popolnosti. In onadva uživata, brez dvoma. In najverjetneje tudi dobro služita s temi nastopi.

Potujeta, zdaj sta tu zdaj tam. Morda imata otroka, otroke, kdo bi vedel. Ali pa si skušata le ustvariti kariero, zdaj, dokler sta še mlada, a ne rosno mlada. In se potem ustaliti nekje, si postaviti družino, trenirati mlade akrobate recimo.

Kdo bi vedel. Hvaležna sem za sinočnjo predstavo.

Zdaj pa že nestrpno pričakujem plesne predstave, ki jim bomo najverjetneje priča v Braziliji.

Ate amahna. Tchao. Nekaj pa že znam portugalsko in še se bom naučila, tako za vsakdanjo rabo, zdaj ko sem na poti v portugalsko govorečo Brazilijo.

19. januar ob 21:23 

… in se je ulilo … pooblačilo se je, naenkrat … grem na Dolphin deck, ploha, namesto sončnega zahoda … tudi prav, prvi blag dežek

*

Zarja Trkman se počuti srečno v kraju Atlantic Ocean.

19. januar ob 21:43

Leila. Argentinka. Zdravnica anesteziologinja. Slabo govori angleško. Ogovori me v francoščini, pri kosilu. Pri sosednji mizi Zdenka, Hrvatica, po očetu Slovenka, v pogovoru z nekim moškim.

Poznata se, Zdenka in Leila. Sta že sedeli skupaj. Prijetni, obe.

Leila je mojih let, Zdenka starejša. Leila živi in dela 400 km južneje od glavnega mesta. Zdi se mi da v La Plati, če sploh obstaja to mesto.

Še vedno dela. Po dvainštiridesetih letih reče: “Dovolj!” in se odpravi na potovanje okoli sveta. Delo jo bo počakalo, brez dvoma, pravi.

Dvakrat poročena, prvi mož je umrl, od drugega se je ločila. Podobno kot Zdenka.

Zdaj končno obe »živita« svoje življenje. Neodvisno, svobodno.

Srečna je, Leila. 14 dni je rabila, da se je spočila. Veliko je spala in stresla ves stres iz sebe. In zdaj se bo končno lahko posvetila svoji strasti, slikanju. V Benetkah je kupila kvaliteten papir, čopiče.

In zdaj bo uživala, v svojem svetu, v svojem miru. S čopičem v roki ali s knjigo v dlaneh.

Zanimiva oseba, res. Še se bova srečali, kakšno rekli, a sva obe najraje sami.

Lepo je srečevati sorodne duše, si izmenjati nekaj besed in potem jadrati na krilih svojega življenja. Ki je lepo, zanimivo, na trenutke težko in žalostno. A je tistega lepega več. Tisto ostane, ostanejo spomini, kakšna slika, zaznamek, predvsem pa trenutek sreče, zadovoljstva, lepa glasba, objem in pogled v oči.

Srečna sem!

Let it be, poje Brazilka ob spremljavi kitare.