Nekaj zgodovinskih dejstev
Šele 77 let imamo Slovenke splošno volilno pravico, ki smo jo dobile še v okviru Jugoslavije, in sicer 11. avgusta 1945.
8. marec je praznik, imenujemo ga Dan žena. Praznuje ga okoli 100 držav. Povezujemo ga s komunizmom in socializmom. Na ta dan se spominjamo dosežkov žensk na področju ekonomske, politične in socialne enakopravnosti. Za enakopravnost žensk se je borila Clara Zetkin (1957-1933), nemška socialistka in borka za pravice žensk.
Clara Zetkin je bila sekretarka Socialistične ženske mednarodne internacionale, ki so jo osnovali na kongresu socialistov leta 1907 v Stuttgartu. Leta 1910 je na 2. mednarodnem kongresu, v Kopenhagnu, skupaj s Käte Duncker, dala pobudo za mednarodni dan žensk. Leta 1911 so ga začeli praznovati v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem. Praznovali so ga 19. marca, leta 1917 pa so ga prenesli na 8. marec, ko je postal mednarodni praznik žensk. Na ta dan so se začeli protesti v Petrogradu (St. Peterburg), katere posledica je bila Oktobrska revolucija.
V povezavi s Claro Zetkin, je treba omeniti tudi Roso Luxemburg (1970-1919), marksistično politično teoretičarko, socialistično filozofinjo in revolucionarko, ki je leta 1914, skupaj s šestimi drugimi strankarskimi levičarji (tudi s Claro Zetkin) ustanovila skupino Gruppe Internationale. Člani so odločno odklanjali politiko mirovanja in se hkrati zavzemali za splošno stavko za mir, s tem pa se želeli približati mednarodni proletarski revoluciji.
Velja pa omeniti, da so prvi dan žena praznovali v ZDA, 28. februarja 1909, ko ga je razglasila Socialistična stranka Amerike, vendar takrat praznik še ni bil mednarodni. Praznik je nastal tudi v spomin na več kot 140 žensk, ki so umrle v požaru v newyorški tovarni Triangle leta 1911. Pozneje so 8. marec izbrali, tudi zato, ker so v New Yorku na ta dan leta 1857 ženske, zaposlene v tekstilni industriji, prvič stavkale. Leta 1908 je več kot 15 tisoč žensk protestiralo v New Yorku, saj so želele višjo plačo in volilno pravico. 8. marca 1913 so ženske po Evropi imele mirovne shode. V Rusiji, Belorusiji, Makedoniji, Moldaviji in Ukrajini pa je ta dan državni praznik.
Tudi v Sloveniji so potekali boji za enakopravnost žensk, tako je leta 1897 začel izhajati ženski časopis Slovenka, prvo žensko društvo pa je bilo ustanovljeno leto pozneje. Pomembna letnica v boju za enakopravnost je 1906, ko je Marija Urbas kot prva Slovenka na graški fakulteti doktorirala iz filozofije.
Slovenke smo leta 1945 (11. avgusta), dobile volilno pravico, leta 1974 pa so v ustavo SFRJ dodali določilo o ženski svobodi odločanja o rojstvu otrok, leta 1978 pa še pravico vsake ženske do umetne prekinitve nosečnosti.
Ženske danes
Povzeto po Wikipediji je feminizem zbirka socialnih teorij, političnih gibanj in moralnih filozofij v povezavi z ženskami, ki se osredotoča za zmanjšanje in izničenje neenakosti med spoloma in promoviranju pravic, interesov in zadev žensk v družbi. Feministična politična dejavnost se navadno osredotoča na zadeve, kot so pravica do splava, nasilje nad žensko in nasploh nasilje v družini, porodniški dopust, na spolno diskriminacijo, spolno nadlegovanje in spolno nasilje. Teme, ki jih obravnava feminizem, vključujejo patriarhat, stereotipe ipd.
Nisem članica nobenega feminističnega združenja, se pa zavzemam za ženske pravice. Ženske so danes zaščitene s pravnimi sredstvi, tako kot so otroci, manjšine, rasno diskriminirani, geji in lezbijke. Sprašujem se, do kdaj bodo potrebni zakoni, ki ščitijo omenjene skupine? Vse do tedaj, dokler se ne bodo spremenile miselnosti (vzpostavljene naravnanosti v naših možganih), kajti ženske, kot tudi moški imamo zapisane vzorce, ki nas potiskajo v navajene vzorce našega ‘naravnega’ obnašanja. Po mojem mnenju, sedanja pot (npr. določena kvota žensk v politiki, varne hiše, sos telefoni in mnoge druge vrste varoval, ki ščitijo ženske pravice), ni prava. Zavzemati bi se morali kvečjemu za odpravo le-teh in poiskati kakšno drugo, boljšo rešitev. Seveda nimam v mislih, da bi ženske postajale vedno bolj podobne moškim, ali pa da bi moški postali vedno bolj ženstveni, ali pa celo, da bi ženske želele nadvlado nad moškimi.
Past, v katero smo se ujele ženske
Z enakopravnostjo, smo ženske pridobile pravico do dela, izobraževanja, odločanja o rojstvu otrok, nismo pa se razbremenile svojih obveznosti do hišnih del, vzgoje in skrbi za otroke in nadvlade moškega v najožji celici družbe – družine. Vsaj za večino žensk, je dejstvo tako.
Tudi brezposelnost, kriza kapitalizma, kršenje in krčenje socialnih pravic povzroča, da ženske vztrajajo v slabih razmerjih in pomeni korak nazaj pri uresničevanju priborjenih ženskih pravic.
Zlorabljena enakost
Predloga za rešitev problematike, ki nas tarejo dolga tisočletja, nimam. Dober približek rešitvi je zagotovo ozaveščanje, govorjenje in informiranje o pravi vlogi sodobne ženske, pa ne samo okoli 8. marca. Na spremembo razmerja v korist ženske lahko vplivajo prav ženske same. Za zdaj še vedno vdano prejemamo nižjo plačo od moških, še vedno vdano sprejemamo dejstva, da na primer podjetja raje zaposlijo moške kot ženske; še vedno vdano opravljamo vsa gospodinjska dela, poleg službenega; še vedno se podrejamo hišnemu gospodarju; še dopuščamo, da nas moški psihično in fizično maltretirajo pod pretvezo, da nas ‘ščitijo’ pred krutim svetom in ker smo fizično šibkejše od njih?
S tem, ko stanje bolj ali manj pasivno sprejemamo, tudi potrjujemo in spodbujamo tradicionalna družbena razmerja med spoloma.
S tem, ko dovolimo, da se širijo neresničnosti, da želijo feministke izničiti naravne fiziološke in duhovne razlike med spoloma, kar seveda ni res, prav tako spodbujamo tradicionalne družbene vloge med moškim in žensko in s tem podrejeno vlogo v celotni družbi.
Kaj pa enakovrednost? Vrednost je tista, ki dejansko šteje!
Vse dokler ne bo naš odnos z moškim, s katerim imamo sklenjeno družinsko zvezo, postal prijateljski odnos (kajti prijatelji pa so si med seboj enakovredni), vse do tedaj bomo ženske žrtve dominantnega moškega sveta, ne glede na ekonomsko in politično neodvisnost. Enakovrednost je mišljena v vseh pogledih, v ekonomskem, političnem, socialnem in družbenem, pri tem upoštevajoč različnost oz. drugačnost (lahko tudi neenakost), kar nas biološko in duhovno razlikuje drug od drugega.
Ne govorim torej o enakosti, saj ne moremo in niti nočemo biti enake moškim, pa tudi ne o enakopravnosti, saj ženske ne želimo biti zaščitene kot človeške ribice v Postojnski jami, govorim o enakovrednosti med spoloma in širše, o enakovrednosti med rasami, manjšinami in drugače mislečimi. Vrednost je tista, ki dejansko šteje!
Živel 8. marec!
Prazniki so pomembni predvsem za premislek. Čeprav smo ženske dobile volilno pravico in se svobodno lahko odločamo o rojstvu otrok in imamo, vsaj po zakonu, enake pravice kot moški, je resničnost drugačna, kajti potrebne so varne hiše in ‘sos telefoni’ in vrsta drugih varoval, ki ščitijo šibkejše. Prav s tovrstnim ščitenjem priznavamo, da smo zaščitništva potrebne. Ženske bi se morale tega zavedati in razmišljati, kako spremeniti obstoječe stanje.
Zato je praznik pomemben za ženske, in nageljni tudi. Zato – ženske, praznujmo 8. marec! Ženske smo si težko priborile pravice, ki jih še pred stoletjem nismo imele. Poglejmo, kam stopajo ženske iz skrajno muslimanskega sveta, ki se, na žalost, vztrajno vračajo v preteklost, v svet moške prevlade. Si tega želimo?
* Zgodovinski podatki in fotografiji vzeti iz različnih delov Wikipedije; Omenjala sem samo osebi, ki sta vplivali na praznik v Evropi, nisem pa omenjala številnih drugih žensk, ki so pomembno vplivale na ženske pravice.
Članek je bil napisan 11.3.2015 v Spletnem času.
Vanja Čibej
