Kdo ali kaj (si …)?
Sem Maša Okorn, plesalka in učiteljica plesa. V smislu umetnosti pa tudi arhitektka in oblikovalka. Vedno je bil ples tisti, ki me je najbolj definiral, izpopolnjeval in napolnil, seveda iz razloga, ker se lažje izražam skozi gib, kot pa besede ali risbe. In tako je že vse od moje rane mladosti.

Koga ali česa (se veselim, …)?
Veselim se treningov, premikanja lastnih meja, lastnega napredka in napredka svojih tečajnikov. Tako lepo je videti navdušenje nekoga, ko mu kaj uspe, ko napreduje in dobi nov zagon ter veš, da si mu ob tem lahko pomagal in ga usmerjal. Imam občutek, da se ljudje ob učenju plesa ne naučijo le plesnih korakov, gibanja, temveč tudi življenja, izražanja lastnih čustev, spoznavanja samega sebe … Ob poučevanju tudi sama rastem in se veliko naučim o delu z ljudmi in življenju nasploh.

Komu ali čemu (se smejim, se čudim …)?
Učenje in spoznavanje novih gibov je vedno zabavna zadeva. Na vsakem treningu se nasmejim iz raznoraznih razlogov. Včasih sebi, včasih drugim, velikokrat pa tudi ljudem in njihovim značajem ter zgodbam, ki jih pripovedujejo skozi ples. Lahko bi rekli, da je človek ko pleše kot odprta knjiga.

Koga ali kaj (vidim, delam, ustvarjam …)?
Kaj s plesom ustvarjam? Ustvarjam zgodbe, vedno drugačne, nekatere se odvijajo v preteklosti in so plod izkušenj, druge se odvijajo v prihodnosti in so rezultat sanj in želja, spet tretje se dogajajo točno v tistem trenutku, ko plešem in nastajajo sproti. Ko plešem v paru, pripovedujeva zgodbo skupaj ali pa je bolj intimna in jo pripovedujeva le drug drugemu.

O kom ali o čem (govorim, sanjam, razmišljam …)?
Velikokrat razmišljam o poti, kam bo zajadralo moje življenje. Vedno me je zanimalo veliko stvari, vsakič sem našla še kaj novega. Nikoli nisem imela zelo jasne premice kakšno želim, da bo moje življenje in kako naj bi se odvijalo. Mogoče je od otroštva ostal le tisti del s princem na belem konju. Lahko pa rečem, da bo ples vedno velik del mene in mojega življenja.

S kom ali s čim (s/z …)?
Svoje občutke med plesom bi najlažje primerjala z glasbo ali pa mogoče s knjigami. Prvič v smislu, da nikoli ne moreš prebrati vseh knjig ali poslušati vseh pesmi, tako je tudi pri plesu vedno kak nov gib ali koreografija. Drugič pa v smislu občutenja. Nekatere knjige bereš v različnih življenjskih obdobjih in jih doživljaš drugače. Ali pa na primer poslušaš kakšno pesem in se včasih ob njej počutiš veselo drugič pa žalostno. Tako pri plesu nikoli zares ne poveš enake zgodbe, vsakič jo doživljaš in čutiš drugače.