Selitev ljubljanskega zapora v Dobrunje odpira tudi vprašanje, ki presega novo stavbo: kaj človeku odvzamemo s kaznijo in kaj mu mora kljub njej ostati?

Ko se zaprejo zaporniška vrata, človek izgubi možnost, da bi odšel. Ne more se sprehoditi do trgovine, obiskati prijatelja ali zvečer odločiti, da bo prespal drugje. Njegov dan določajo urnik, dovoljenja in nadzor. Tudi za najbolj običajne stvari postane odvisen od ustanove.

Od zunaj se nam lahko zazdi, da je kazen premila, če soba ni dotrajana, če je dovolj dnevne svetlobe ali če ima zaprti človek možnost gibanja. Toda urejen prostor mu ne vrne prostosti. Vrata ostanejo zaklenjena.

Ljubljanski zaprti oddelek in pripor sta se 11. oktobra po 64 letih delovanja na Povšetovi preselila v novi zaporski kompleks v Dobrunjah. Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij selitev predstavlja kot odpravo dolgoletne prostorske stiske ter izboljšanje pogojev za bivanje zaprtih oseb, njihovo obravnavo in delo zaposlenih. Stari objekti po navedbah uprave prvotno niso bili zgrajeni za zapor in niso omogočali doseganja vseh sodobnih standardov. GOV.SI

Nova stavba je zato priložnost. Kaj bo pomenila v vsakdanjem življenju za njenimi zidovi, pa se bo pokazalo šele z uporabo.

Dostojanstvo ni nagrada za lepo vedenje

Ob razpravi o zaporih hitro pridemo do vprašanja zaslug. Zakaj bi imel nekdo, ki je drugemu povzročil škodo, dostojne življenjske razmere? Zakaj vlagati vanj, ko imajo težave tudi ljudje, ki niso nikomur ničesar storili?

Za tem vprašanjem je lahko povsem razumljiva jeza. Žrtvi kaznivega dejanja nova zaporniška stavba ne povrne zdravja, varnosti ali izgubljenega človeka. Njena stiska zahteva pomoč, priznanje in resno obravnavo.

Toda skrb za žrtve in dostojno ravnanje z zaprtimi ljudmi se med seboj ne izključujeta. Družba mora biti sposobna obojega.

Svet Evrope pri razmerah odvzema prostosti poudarja spoštovanje človekovega dostojanstva: država mora preprečiti stisko in trpljenje, ki presegata neizogibne posledice samega pridržanja. Evropska zaporska pravila usmerjajo ustanove tudi k pripravi ljudi na ponovno vključitev v družbo. coe.int

To načelo je zahtevno prav zato, ker velja tudi za ljudi, do katerih ne čutimo naklonjenosti. Dostojanstvo bi izgubilo pomen, če bi ga priznavali samo tistim, ki so nam všeč.

Za zidom niso vsi v istem položaju

Ob selitvi je pomembno opaziti tudi besedo pripor. V ustanovi niso samo ljudje, ki prestajajo pravnomočno izrečeno kazen. Pripor in prestajanje kazni sta različna pravna položaja; pripora ne smemo enačiti z obsodbo.

V vsakdanjem govoru se te razlike hitro zabrišejo. Človek za rešetkami postane »zapornik«, ta oznaka pa začne nadomeščati vse drugo, kar bi morali o njem vedeti.

Tudi med obsojenimi so različne življenjske zgodbe, različna dejanja in različne stopnje odgovornosti. Razumevanje teh razlik ne izbriše storjenega. Omogoča pa, da obravnava človeka ne postane zgolj odgovor na našo jezo.

Od sistema pričakujemo, da bo znal presojati bolj natančno kot pogovor pod spletno novico.

Tudi zaposleni vsak dan stopijo skozi ta vrata

Zapor je hkrati delovno okolje. Pravosodni policisti in drugi zaposleni v njem opravljajo delo, pri katerem se varnost, odnosi in človeške stiske srečujejo vsak dan.

Od njih pričakujemo mirnost, doslednost in sposobnost pravočasnega odziva. Pričakujemo, da bodo prepoznali nevarnost, obvladali konflikt in ohranili profesionalen odnos tudi takrat, ko je pogovor težaven.

Takšno delo potrebuje ustrezne prostore, dovolj sodelavcev, usposabljanje in podporo. Arhitektura lahko pomaga, ne more pa nadomestiti človeka, ki ima čas opaziti, da je nekaj narobe.

Uprava je ob selitvi poudarila zahtevnost priprav in velik prispevek zaposlenih. Prav po zaključku te operacije se začne manj vidna naloga: nove možnosti pretvoriti v vsakdanjo prakso. GOV.SI

Kaj se zgodi po kazni?

Človek, ki je leta živel po pravilih ustanove, mora po odpustu spet sprejemati običajne odločitve. Najti mora bivališče, urediti odnose, poiskati delo in vzpostaviti ritem dneva. Nekateri se vrnejo v okolje, ki jih sprejme. Drugi naletijo predvsem na vrata, ki se jim znova zapirajo.

Zato je smiselno vprašati, kaj se je med prestajanjem kazni lahko naučil, katere težave je lahko začel reševati in kdo mu bo pomagal pri prehodu. Samo pričakovanje, da bo odslej živel drugače, še ne ustvari pogojev za spremembo.

Pri tem ni zagotovil. Urejen zapor ne more obljubiti, da se nihče ne bo vrnil. Lahko pa družba presodi, ali človeku ponuja resnično možnost, da bi ob naslednji težki odločitvi ravnal drugače.

Dobrunje bomo zato morali ocenjevati tudi po manj opaznih merilih: po dostopu do pomoči, odnosih, varnosti, možnostih učenja in pripravah na življenje po odpustu.

Na fotografiji nove stavbe teh stvari ni mogoče videti.

Za zidom pa se iz njih sestavlja vsakdan. In v njem ostane človek, ki mora odgovarjati za svoje dejanje, ne da bi zato prenehal biti človek.

Vira: Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij – selitev v Dobrunje, 11. oktober 2026; Svet Evrope – dostojanstvo zaprtih oseb.