Razstava Onkraj akademije v Galeriji Božidar Jakac povezuje štiri samouke umetnike. Njihova dela odpirajo vprašanje, kaj pravzaprav povemo o slikarju, ko najprej omenimo šolo, ki je ni obiskoval.

Pred sliko lahko stojimo precej dolgo, ne da bi vedeli, kakšno izobrazbo je imel njen avtor. Opazujemo barvo, figuro, nenavadno razmerje med predmeti. Nekaj nas pritegne ali odbije. Morda ne razumemo, kaj gledamo, pa bi vseeno radi ostali še malo.

Potem preberemo oznako: samouk.

Beseda nam ponudi podatek o ustvarjalčevi poti. Hkrati lahko neopazno spremeni naš pogled. Začnemo iskati, česa ni znal, kje je obšel pravila in kaj mu je uspelo »kljub temu«.

Kot da bi slika potrebovala pojasnilo, zakaj sme biti na steni galerije.

Štirje avtorji, štirje različni svetovi

Razstava Onkraj akademije: Bosilj, Sekulić, Skurjeni, Tisnikar, ki je v Kostanjevici na Krki na ogled od 25. septembra 2026 do 28. februarja 2027, predstavlja Ilijo Bašičevića Bosilja, Savo Sekulića, Matijo Skurjenija in Jožeta Tisnikarja.

Galerijska predstavitev poudarja različnost njihovih izrazov: Bosiljeve fantazijske združbe ljudi, živali in mitoloških bitij; Sekulićeve preoblikovane človeške figure; Skurjenijeve sanjske prostore z železnicami, predori in mostovi; Tisnikarjevo soočanje z minevanjem, povezano tudi z njegovim delom v bolnišnični secirnici. Avtorjev zato ne poskuša zapreti v eno samo kategorijo neakademske umetnosti. Galerija Božidar Jakac

Prav tu postane razstava zanimiv povod za širši razmislek. Skupna odsotnost akademske izobrazbe še ne pomeni skupnega načina slikanja. O človeku izvemo malo, če ga opredelimo predvsem s potjo, po kateri ni šel.

Samouk se tudi uči

Beseda samouk lahko ustvari romantično predstavo o nekom, ki brez napora in brez vplivov preprosto začne ustvarjati iz notranjega izvira.

Toda samostojno učenje je še vedno učenje. Vključuje opazovanje, poskušanje, popravljanje in iskanje materiala, ki se odzove tako, kot si ustvarjalec želi. Pomeni tudi srečevanje z deli drugih ljudi, pogovore in vztrajanje pri vprašanjih, za katera ni pripravljenega učnega načrta.

Odsotnost diplome nam ničesar zanesljivega ne pove o količini vloženega dela.

Tudi zato oznake »naiven« ne bi smeli zamenjevati s preprostostjo mišljenja. Podoba je lahko na prvi pogled neposredna, njen učinek pa nelagoden, dvoumen ali težko razložljiv. Gledalcu ni treba poznati strokovnega izraza, da ga začuti.

Znanje lahko odpre možnosti

Ob občudovanju samoukih umetnikov se hitro pojavi nasprotna poenostavitev: da šola ustvarjalnost samo omejuje, prava umetnost pa nastane zunaj nje.

Tudi to je prelahko.

Poznavanje materialov, kompozicije, anatomije ali zgodovine umetnosti lahko ustvarjalcu omogoči več odločitev. Dober učitelj zna pokazati, zakaj se barva obnaša drugače, kot smo pričakovali, ali zakaj pogled obstane na mestu, ki ga nismo želeli poudariti.

Pomembno je, kaj se s tem znanjem zgodi. Ali pomaga človeku razvijati lastni izraz ali ga vodi predvsem k posnemanju pričakovanega rezultata?

Pri učenju risanja in slikanja je to zelo konkretna dilema. Mentor lahko popravi razmerje med predmeti, pokaže tehniko in opozori na težavo. Težje pa je presoditi, kdaj bi s popravkom odstranil prav tisto posebnost, zaradi katere je delo zanimivo.

Vsaka nepravilnost še ni izraz. Toda tudi vsaka pravilnost še ne ustvari žive slike.

Kdaj si dovolimo reči, da slikamo?

»Samo malo rišem.«

»To je bolj za dušo.«

»Nimam šole.«

Takšne stavke pogosto izrečemo, še preden komu pokažemo izdelek. Z njimi znižamo pričakovanja in se nekoliko zavarujemo pred presojo.

Ni treba vsakega ljubiteljskega ustvarjanja razglasiti za veliko umetnost. Človek lahko uživa v slikanju, ne da bi želel razstavljati ali postati poklicni umetnik. Vendar mu zato svojega početja ni treba pomanjševati.

Lahko preprosto reče: slikam.

Potem pridejo druga vprašanja. Kaj ga zanima? Kaj se pri njegovem delu ponavlja? Kaj odkriva in česa še ne obvlada? Ali zna sprejeti pripombo, ne da bi ob njej izgubil veselje?

Ta vprašanja omogočajo razvoj. Vnaprejšnje opravičilo ga prej ustavi.

Pred sliko ostane gledalec

Razstava v galeriji ni nevtralen okvir. Že odločitev, katera dela bodo razstavljena skupaj in kako bodo predstavljena, usmerja naše gledanje. Lahko nam pomaga opaziti razlike, lahko pa jih z eno priročno oznako prekrije.

Ob naslovu Onkraj akademije si zato velja pustiti dovolj časa za posamezno delo. Da štirih avtorjev ne odpravimo kot skupine zanimivih izjem, temveč pogledamo, kaj je vsak od njih naredil s svojim slikarskim jezikom.

In morda za trenutek odložimo vprašanje, kdo jih je naučil slikati.

Pred nami je slika. Najprej ji dolgujemo pogled.

Razstava je na ogled v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki do 28. februarja 2027. Članek je razmislek ob galerijski predstavitvi, ne poročilo z osebnega ogleda.

Vir: Galerija Božidar Jakac – Onkraj akademije: Bosilj, Sekulić, Skurjeni, Tisnikar.