Nekdo je potrkal na vrata učilnice. Vstopila je gospa, oblečena v starinska oblačila, resnega obraza in brez nasmeha. V rokah je držala veliko usnjeno torbo in palico. Čeprav je v učilnici že vladala popolna tišina, je strogo rekla:

»Tišina! Kako se pozdravi?«

»Dober dan!« so odgovorili otroci.

»Dober dan, gospa učiteljica!« je zažugala s palico, otroci pa so morali pozdrav ponavljati, dokler ni bila zadovoljna.

Sledil je še pregled nohtov. Če bi bili umazani ali predolgi, bi otroka po prstkih ošvrknila s šibo. Na srečo so imeli vsi otroci urejene nohte — očitno tudi stari starši, čeprav so se nam ob tem kar malo tresle roke.

Nato se je gospa učiteljica vrnila h katedru, odprla veliko usnjeno torbo in v popolni tišini začela zlagati predmete: abakus, majhno tablico, kredo, knjige, črnilnik, črnilo in pero. Sledil je pregled prisotnosti. Vsak otrok je moral reči:

»Tukaj, gospa učiteljica!«

Preverila je tudi imena starih staršev, ki so se morala končati z »gospa učiteljica«. Nato je na tablo zapisala svoje ime.

Po tem strogem začetku pa se je nenadoma nasmehnila in vprašala:

»Ali veste, kdo sem?«

Otroci so se sprostili in v en glas odgovorili:

»Učiteljica Eli!«

A jih je takoj ustavila:

»Kje je roka?«

Otroci so dvignili roke in v tišini čakali.

Takrat jim je povedala, da bomo spoznavali stare igrače, ki so jih prinesli stari starši, nato pa bomo skupaj izdelovali lutke iz lesenih kuhalnic, blaga in volne.

In res je bilo tako. Stroga gospa učiteljica Eli se je hitro spremenila v prijazno učiteljico, ki je znala vsakega otroka potolažiti, spodbuditi in pohvaliti. Vsi smo se sprostili. Otroci so z zanimanjem poslušali tudi zgodbice iz otroštva starih staršev, ki so se ob tem z veseljem spominjali svojih mladih let.

Srečanje se je zaključilo z ustvarjalno delavnico in skupno razstavo pisanih lutk, ki so jih izdelali otroci skupaj s starimi starši.

Dogodek je bil lep primer povezovanja generacij ter dokaz, kako dragoceni so spomini in skupno preživeti trenutki.