potovanje okoli sveta
23.3.2019
Zarja Trkman se počuti čudovito z osebo Adriana Rizzato in 2 drugima osebama v kraju Benoa, Bali, Indonesia.
23 h ·
Nekaj utrinkov iz včerajšnjega celodnevnega odkrivanja lepot Balija …
… in ko sem mislila, da smo že videli najlepše, mi je zmanjkala baterija v fotoaparatu, pa tudi telefon je bil prazen …
… tako boste morali počakati do vrnitve domov, ko mi bo Nemec Martin poslal fotke in video po elektronski pošti …
… o prekrasnem slapu in še lepšem, na novo odprtem vrtu orhidej, bonsaiev in kačjih pastirjev … božansko …
tam sem naposled našla čas za meditacijo, ob prijetni glasbi, v miru, na svežem zraku … neznanska uživancija …
… vse je za nekaj dobro ali vse se zgodi z namenom, bi lahko rekli
*
Bali Benoa, mesto v laguni. Prekrasne plaže, veliko čolnov, padalci, skuterji … pričaka nas v jutranji meglici. Poldan je, ob dveh izhod. Zmeniva se z Zdenko, da se ji morda pridružim, če bova na istem čolnu. Uspe mi, izstopimo. Zdenka mi reče naj grem naprej, naj govorim s kakšnim taksistom in jih počaka (še dva sta zmenjena z njo, Nemca, moški in ženska. o.k., grem naprej, pofotkam sprejem, ki je bil res lep, zanimivi instrumenti, tolkala, še nisem videla takšnih, dekleta pa v prelepih pisanih oblačilih. Grem v stavbo porta in ven, da počakam Zdenko. Ni je 15, 20 minut. Nič, si mislim, očitno sva se zgrešili. Začnem iskati ugodno ponudbo taksistov, nakar k meni pristopita Martin in Cristina, sa katerimi smo bili skupaj v Ashuai, tudi Zdenka je bila tedaj. Povlečeta me na stran in mi ponudita mesto v taksiju, za naslednji dan. Za 25 eurov na osebo. Super, še enkrat več ugotovim, da mi pravzaprav ni treba storiti nič, da se stvari odvijejo kar najbolje možno. Sprejmem ponudbo, medtem pride Zdenka, povem ji situacijo, da sem jih dolgo čakala, Marti pa pove, da smo že polni. O.k., pravi Zdenka. Ma nič, naj jo počakam, da dobi še drugo žensko, s katero se kasneje nista našli. Čakam, potem se naveličam, rečem taksistu naj Zdenki pove, da sem odšla. Grem na craft market. A ko vsaj desetkrat povem, da nimam denarja, da imam le kreditno kartico, se utrujena od vsiljevanja tamkajšnjih prodajalcev vrnem kar v port in na Luminoso. 2. dan grem na zajtrk, kjer doživim nepričakovan Zdenkin napad. Da sem jo že večkrat pustila na cedilu. Visok ton, neprijetno očitanje. Ne izgovarjam se, le povem, da sem jo čakala, kar dolgo časa in se umaknem. Ne prenesem takega ukazovalnega, visokega tona. Moja vest je čista, saj sem ji rekla, da sem taksistu naročila, naj ji pove. Ni ga bilo, ko se je vrnila, pa druge Nemke tudi ne. Skratka: »Prijatno, Zdenka,« in se umaknem med prijazno osebje. Kar štirje natakarji me obkrožijo. En prinese nekaj, drugi drugo, Shelton kavo, Mario pa nadzoruje svojo »kraljico« kot mi pravi. Michel, Francozinja pa: »Ko boš doma, ne boš več imela toliko moških okoli sebe … hehehe«. Visoki ton Zdenke je pozabljen, še zlasti, ko se ob odhodu iz restavracije kar sedem natakarjev postavi v špalir in mi nekaj skendirajo, ne vem kaj. Veliko smeha, veliko dobre volje, naklonjenosti in prijaznih besed. Res ne rabim teh »visokih« Zdenkinih tonov in njenega nerganja. Danes zjutraj le pozdrav z moje strani: »Dobro jutro Zdenka, prijatno!« le hladen dobro jutro z njene. Tudi prav, vidno je užaljena. Ma kot hoče, ne bom se sekirala. Situacijo povem Martinu in Christini, ki se čudita Zdenkinemu obnašanju. In gremo, vsi skupaj, še Elge na tender boat. Dobro smo razpoloženi, veselimo se dne, ki je pred nami. Martin se izkaže za pravega kavalirja. Meni pripade mesto kopilota, ženski sta v drugi vrsti v Toyoti, Martin pa v tretji, skupaj z mojim skuterjem. Gustu je ime taksistu. Prijazen, ustrežljiv je, obvlada odlično nemško in angleško kot jaz. Oddrvimo lepemu dnevu naproti. Kasneje se izkaže ta dan za najlepši na mojem popotovanju. Do sedaj. Ko mislim, da sem videla najlepše, se vedno znova izkaže, da temu ni tako.
24.3.2019
Promet je kar kaotičen, z leve na desno, z desne na levo po štiripasovnici, ki je vse prej kot avtocesta, prehitevanja, ogromno skuterjev. A Gustu je odličen šofer. In odličen vodič. Z veliko znanja. Pretežno govori v nemščini, ko pa želim kaj zvedeti, mi odgovori v angleščini, kaj malega pa mi tudi Kristina prevede. Prva postojanka je Batik, pravzaprav mala tovarnica izdelovanja batik z veliko trgovino. Lepo nas sprejmejo, prikažejo in razložijo kako nastaja batik. Pridne ženske rišejo, barvajo … trgovina z lepimi izdelki. Izberem si šal, oblekico in značilno moško pokrivalo na Baliju. Druga postojanka: izdelki iz srebra, kjer smo zopet priča izdelovanju nakita. Srebro velikokrat kombiniran z bakrom ali rdečim zlatom. Pridne nežne rokice s filigransko natančnostjo izdelujejo nakit pred našimi očmi. Zelo zanimivo. In spet ne morem mimo, ne da bi kaj kupila, dva para prekrasnih uhančkov, en v obliki lista z rdečim zlatom, drugi pa v obliki indijskega OM. Tretja: tempelj, kjer pa ne grem ven iz avta, pa tudi Nemci se ne odločijo za obisk templja, notranjosti … le pofotkajo zunaj in se mi pridružijo v avtu, v znak solidarnosti. Četrta: Butterflay garden. Prijetna dobrodošlica z dobrim naravnim sokom. Mislim da z mangovim. Vstop v vrt nas očara, metuljčki letajo nad našimi glavami, pred očmi. Krasno grmičevje, cvetje, drevesa, mini slapovi …pomirjujoča glasba. Prav blagodejen občutek nas premami, da ostanemo notri kar celo uro. Fotkamo in uživamo. Peta: slapovi. Odpre se čudovit pogled na mogočen slap. Pod njim ljudje, okoli njega mogočne skale, palme, zelenje, prav džungla … ogromno stopnic, vlažnost velika … niti Martin se ne odloči, da bi šel navzdol. Je prevroče in preveč soparno. Zmanjka mi baterije v kameri, pa tudi telefon je prazen. Nič, mi bo Martin poslal posnetke iz Nemčije po elektronski pošti. In zdaj najlepše. Gustu je res izjemno dobro načrtoval naš izlet. Stopnjeval je navdušenje, do vrhunca. Tri v enem, bonsai vrt, vrt orhidej in dragon’s butterfly-ev, kačjih pastirjev. Ker marsikdo rad reče, da je vsaka stvar za nekaj dobra in da se vse zgodi razlogom, se je tudi moja prazna baterija v fotoaparatu in telefonu izkazala za odlično. Popolnoma se posvetim lepotam, ki jih ponuja vrt. Na veliki površini se razprostrira, odprt je bil šele lani, maja. Edini gostje smo. Grem naprej, s zaposlenim, ki mi vneto sledi. Prijetna mila glasba, sicer pa tišina. Pogled na krasne cvetove orhidej, ki rastejo kar med drugim zelenjem, tišina in mir, čudovito speljane poti … največji bonsai, ogromno malih, pravih drevesc … naenkrat se ustavim, ob glasbi, ki nežno boža moja ušesa, meditiram in neznansko uživam. Dekle mi prinese sok, vitaminsko bombo iz Balijeskega sadeža gofnu, če sem si prav zapomnila. Naenkrat kar pet tam zaposlenih okoli mene. Zapletemo se v pogovor. Dekle zna dobro angleško, fantje skorajda nič. Pravi, da je pravi blagoslov, da lahko dela v takem okolju. Dela še niso končana. Celo uro se zadržimo na najlepšem kotičku mojega popotovanja okoli sveta. Do sedaj! Vrnemo se v port, še obisk lekarne in bančnega avtomata. Gustu dvigne denar skupaj s Kristino. Sam noče in prav je tako. Zaupam jima svojo pin kodo. Vrneta se s šopom, desetimi bankovci po 100.000 rupij. In postanem milijonarka, za eno uro. Tudi Kristina je bila za minuto milijonarka, ko je denar pobrala iz avtomata in mi ga izročila. Dve milijonarki. V portu obiščem craft market, ker sem eni prodajalki obljubila, da se danes vrnem po ene hlače, pravzaprav pajac. Vedela sem, da 100.000 ni dovolj, a sem obljubo izpolnila. In prav zaradi tega, mi je prijazna, nevsiljiva stara prodajalka hlače dala za 8 dolarjev ali še manj, za darilo pa še lepo pahljačo iz bambusa. Tudi obljuba je dolg in poplačana je bila z darilom in nasmehom ter prijetnim občutkom, da sem besedo držala. Za mano je najlepši dan popotovanja. Bali, prekrasne točke, čudovita družba. Utrujeni se vrnemo na ladjo, malo pojem, esspreso mi povrne moči. Tuš in večerja, teater in blagodejni spanec. Jutri pa že Singapur. Le kaj mi bo prinesla ta destinacija? Hvala Martin in Kristina za povabilo da se vama pridružim, hvala Gusti. Pa še kdaj! skupaj s Kristino in Martinom. Nedvomno!
*
23 h ·
Milijonarka!
V mojih rokah milijon.
Rupije … hehe
Bali, 22.3.2019
*
Zarja Trkman se počuti prijetno v kraju Benoa, Bali, Indonesia.
16 h ·
24.3.2019
Zagledam jo, v svetlih barvah, v odtenkih modre. Ona je. Pu.
Druga ženska. Nova obleka, nov dizajn. Švedinja Pu živi. Odkar je umrl mož. Kakih 5 dni je tega. Včeraj so ga na Baliju kremirali in žaro poslali v Stockholm. Pu pa nadaljuje križarjenje.
Zvečer v črni oblekici, v elegantnih čeveljčkih. Spremenjena, žari.
Vedno bolj sem prepričana, da se zanjo življenje šele začenja. Prej 10 let skrbi in se razdaja za moža, ko je nase pozabila, zdaj novo življenje, novi prijatelji, doživetja in izkušnje.
Vsak dan pokramljava, včeraj pa sem ji posvetila še posebno pozornost. Ker je živa in ne bo več umirala na obroke, kot pravi Pablo Neruda v pesmi Počasi umira:
Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna …
Počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami, zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca …
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom …
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem …
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve …
Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes! Živi za danes!
Pablo Neruda, Martha Medeiros
Zarja Trkman