XII 

15. dan: Portomarin – Palas do Rei

Kakor je bila prejšnji dan pot naporna, vsaj zame, tako je bila ta etapa premagana brez prevelikega truda in napora. Tudi na tej poti naju je spremljal smrad po živalskih farmah, a tokrat mi ni šel tako zelo na živce. Že zjutraj sem preventivno vzela tableto, kajti koleno je bilo vedno bolj napihnjeno in debelo, in potem me noga ni več bolela, tako nisem imela razloga, da bi bila tečna. Mestece Palas do Rei ni nič posebnega, tudi hostel ne. Ob prihodu sem si ogledala manjšo cerkvico, in opazovala ljudi, ki so ravnokar odhajali od maše. V glavnem so to bile starejše gospe, moški je bil bolj izjema.

Skupina Nemcev je bila v hostlu dobro razpoložena, ves popoldan se je po hodnikih razlegal njihov glasen krohot. To pa je bilo tudi vse. Tisti dan me je dajalo predvsem malodušje, tako zelo  

16. dan: Palas do Rei – Melide

Pot je lepa, posebej v gozdu. Ob potočku se vije tlakovana pot iz velikih skalnatih ploskev, ki bi bil čudovit kader za kakšen ljubezenski film. Ponekod je pot razrita od hudournikov, drobcen potoček pa teče kar vmes, tako, da je videti kot bi hodile po veliki in strmi hudourniški strugi, med velikim ploščatimi kamni, prodom in vodo, ki bolj ali manj curlja od vsepovsod. Hodili sva dalje, med starimi vasicami z veliko ruševin. Prehodili sva nekaj kamnitih mostičev čez manjše potočke. Tu je zelo veliko vode. Veliko je tudi manjših kamnitih skulptur, ki označujejo romarsko pot. Ob takih skulpturah romarji polagajo kamenčke v stolpe, in da ne bi bila izjema, jih tudi sama vsake toliko zložim v stolpič.

V pralnici hostla sva si oprali vso obleko, sicer sva prali na roke z milom za telo. Kakšno razkošje, obleka je spet dišala po svežini pralnega praška in je delovala res čista. Proti večeru sva šli na potep. Ogledali sva si etnološki muzej, potem pa sva opazili, da se na glavnem trgu, kjer je bil postavljen velik oder zbirajo ljudje. Prišli so na prireditev, otroci so imeli koncert na godala, igrali so moderno filmsko glasbo. Oblečeni so bili v presenetljivo lepa oblačila. Sprva sem mislila, da bom poslušala le skladbo ali dve, potem pa sem vztrajala do konca, Darja pa se je že prej naveličala. Pregnalo me je vreme, ki se je spet spreminjalo, nebo so prekrili oblaki in začel je pihljati mrzel severni vetrič, zato sem se kmalu po koncertu vrnila v hostel. Vsi so že spali. 

17. dan: Melide – Ribadizo Arzua

Že zjutraj smo se prebudili v dež. Zdaj sva ga že navajeni  in naju ne spravlja več iz tira. Sprijaznjeno sva se oblekli v opremo za dež in jo mahnili naprej  na naslednjo etapo .Narava je tu, ne glede na dež, čudovita. Večino časa sva hodili po gozdu velikih evkaliptusov, ki so sproščali prijetni sveži vonj, da sva ga globoko vdihovali. Sprva sem mislila, da so drevesa plutovci. Debele skorje drevesa so bila na pogled kot iz plute, rjavo rdeče barve, ki so se po plasteh luščile. Gozdna potka je bila posuta z zelenimi kamenčki in s trakovi evkaliptusovih debel, tako ni bila nikjer blatna. Slaba izkušnja iz prvega dela Camina, ko sva obe za nekaj centimetrov zrasli zaradi debelega sloja blata na podplatih, se tokrat ni ponovila. 

Za večerjo sva jedli njihov tipičen obrok, krompir v oblicah in pusto goveje meso iz juhe ter obvezni flam. Lahko bi jedla karkoli. Z ničemer se nisem več obremenjevala, niti se nisem več trudila, da bi bila dobre volje, tudi svojo občasno sitnobo in slabo voljo sem sprejemala. Prav tako se nisem več obremenjevala z Darjo. Najino razpoloženje je nihalo kot plima in oseka, enkrat sva se smejali in klepetali, kakor bi se ne videli že zelo dolgo časa, spet drugič sva bili mrki, zamišljeni in tihi. Bližali sva se Santiagu in kmalu bova doma in to je bilo vse kar je takrat štelo. Zvečer smo se zbrali v skupnem prostoru (hostel je izredno lep!), nekdo je prinesel kitaro, na katero so  izmenično igrali in peli trije romarji. No, nekaterim je šlo petje bolje, drugim slabše. Poslušali smo, vmes malo klepetali in srkali vino, ki ga je nekdo prinesel, vse dokler nas utrujeni popotniki, ki jim ni bilo do poslušanja ne prav vrhunskega petja, točno ob 22. uri, niso nagnali spat.

18. dan: Ribadizo Arzua  – (O ́Pino Arca) – Monte de Gozo

Zgrešili sva odcep za O ́Pino Arca, kamor sva bili namenjeni, kot na predzadnjo postojanko pred Santiagom. Ne vem natančno, koliko kilometrov sva prehodili, mislim, da blizu 40. Na Monte de Gozo sva prispeli okoli 18. ure. Dan je bil izredno dolg in naporen. Takoj zjutraj naju je pošteno zmočil dež, potem pa je ves čas po malem rosilo, včasih naju je zeblo in včasih nama je bilo vroče. Popoldan je tudi deževati ponehalo. Pot je bila lepa, med gozdiči evkaliptusa, drevesa so bila tu mlajša, tanka debla so se elegantno dvigala visoko v nebo. Med potjo sva srečali tudi skupino ljudi, ki so z rjavimi konji v rahlem drncu prijahali mimo naju, pa nekaj kolesarjev tudi. Nekateri hostli so imeli zgrajene staje za konje, a konjev, ne jahačev nisva nikjer videli, vse do tega dne.

Zjutraj sva se sicer ustavili v nekem baru, kjer sva spili kavo in jedli brioše, potem pa ves dan nič. Kakih 5 km pred Monte de Gozo sva si želeli odpočiti in si privoščiti kakšen prigrizek. Šli sva čez neko naselje in opazili tablo, ki je označevala gostilno, kar naju je zelo razveselilo. Toda, kmalu naju je čakalo razočaranje, kajti z grozo sva ugotovili, da ne dela. Bil je ponedeljek, edini dan, ko je gostilna zaprta. Krasno! Hudo nesrečni sva se vseeno usedli na stole, grizljali star kruh, še dobro, da ga je Darja vedno spravljala v najlonsko vrečko, si jo obesila na nahrbtnik, da je namesto z Jakobovo školjko, z njo bingljala po zraku. Jaz pa sem imela samo nekaj koščkov podrobljene čokolade, nič več oreškov, ne rozin, prav ničesar. Luknja v želodcu pa je bila vedno večja. Ne vem, če sem bila že kdaj tako zelo lačna!

Monte de Gozo (gora radosti) je 370 m visok hrib, tik pred Santiagom, kjer se že vidijo kupole katedrale. Na njegovem pobočju je zgrajeno ogromno turistično naselje za romarje (za 800 oseb). Spalnice s pogradi se nahajajo v skromnih zgradbah, ki spominjajo na stare paviljone. Čisto na vrhu grička je zgrajen velik sodoben spomenik na temo romarske poti Frančiška Asiškega v začetku 13. stoletja. Skulptura je bila postavljena v čast papeža Janeza Pavla II., ki je leta 1989 obiskal Santiago in ta hrib. V bližini se nahaja kapela San Marcos, od tam pa je speljana široka pešpot, ki se nadaljuje v široke stopnice, nato pa v široko asfaltno cesto. Pot od tu dalje vodi samo še navzdol. Na obeh straneh so razvrščeni spalni paviljoni, nekje na sredini hriba je veliko restavracij in trgovin s spominki. Naselje je bilo polno romarjev, še več je bilo turistov iz različnih koncev Evrope, ki so ves čas množično prihajali z avtobusi. Bil je ponedeljek, koliko ljudi je šele med vikendom?!

Kot sem že omenila, sva bili zelo lačni, toda restavracije so ponujale menije za romarje šele ob 19:30. Zdelo se nama je, da sva priči najdaljši siesti v Španiji.

Po večerji sva šli spat, okrepčana in utrujena sem se zavalila na pograd, toda spanca ni bilo od nikoder. Čistoča v sobi se mi je zdela vprašljiva, zavila sem si glavo v brisačo, ki sicer ni dišala po prašku, toda bila je vsaj oprana. Z mislimi sem ponovno prehodila vso pot, zadnjo še posebej in se veselila jutra, ko bova odšli v Santiago, kjer bom naposled doživela ogromno posodo s kadilom nad svojo glavo. In uspelo nama je, hej, uspelo nama je prehoditi polovico poti!

Nekje ob poti sva v daljavi videli velike moderne vetrnice, ki so bile izredno glasne, da sva se čudili hrupu, ki so ga povzročale. Ne spominjam se predela, niti kraja, pozabila sem ga tudi zapisati. Španija je od nekdaj znana po mlinih na veter, ki so raztreseni povsod po različnih področjih. Najbolj znani so tisti, ki jih je opisoval Cervantes v Don Kihotu, ampak ti se nahajajo v osrednji Španiji in na fotografijah so videti zares prelepi, moderne vetrnice pa delujejo nekoliko strašljivo. Ko sem ji od daleč opazovala, sem pomislila na premnoge ptice, ki se jim ne uspejo umakniti. Toda, naj se vrnem na Don Kihota. Sprašujem se, ali sem se tudi sama borila tako kot Don Kihot z nekim namišljenim sovražnikom, ki sem ga ves čas močno čutila, pa nisem vedela, da ga nosim v sebi. Ampak tako premišljujem zdaj, ko pišem te vrstice, takrat me je vodila le neka nujna želja po spremembi, po prekinitvi nezadovoljstva, ki sem ga v tistem obdobju čutila. Tiste dneve na Caminu in še veliko časa po tem, pa o tem nisem razmišljala. 

Zdi se mi, da je Cervantes spretno opisal Don Kihotov boj (pa še marsikaj drugega), ki ga danes metaforično razlagamo kot nemočen boj proti mlinom na veter. Sama razumem njegov boj, niti ne proti namišljenemu zunanjemu sovražniku, temveč boj s samim seboj, ki ni namišljen, ampak prekleto resničen. Nikoli ne vemo, kaj se dejansko skriva v nas, še sami ne, in sprašujem se, kako včasih z lahkoto nekega človeka obsodimo in ga označimo ter mu prilepimo nalepko na čelo? Kakorkoli že, Don Kihot je na koncu uvidel svojo nesrečno zmoto in se vrnil v normalno življenje. Tudi sama sem že želela vrnitev v normalno življenje, ki je bilo zame predvsem kaotično. Spremembe nas čakajo doma, je rekel Roger iz strašljive vasice, pred katero sva s prijateljico malodane zbežali.

Napoved nadaljevanja

Zdaj naju čaka samo še oddih in lenarjenje. V mislih sem naju že videla ob robu Atlantika in ležati na plaži. Odločili sva se, da na Monte de Gozo prespiva dve noči, izjemoma nama je skrbnik dovolil prespati še eno noč, ker je bilo dovolj prostora. Zadnje kilometre do Santiaga, dobrih 5,5, km, bova prepešačili brez težkih nahrbtnikov in pohodnih palic. Kot bi šli na nedeljski sprehod. Odlično!