Na, pa smo spet v lockdownu, menda za enajst dni. Od 1. aprila dalje in seveda vse skupaj ni prvoaprilska šala. Ali pač je? Policijska ura je še vedno tu, šole, vrtci so spet zaprti, družimo se lahko le s člani skupnega gospodinjstva, trgovine z oblačili so zaprla njihova vrata, gostilne in bari že zdavnaj (več kot 5 mesecev), prehod v druge regije je strogo prepovedan, muzeji, knjižnice, galerije so zaprti, maske so obvezne na prostem, cepljenje poteka po polžje, nadaljuje se kalvarija s testiranjem ljudi na Covid-19. Taka je bilanca prve polovice aprila 2021. Ljudje smo naveličani tega obsednega stanja. Niti nimam več snovi za pisanje, saj se mi, zaprti v stanovanje, nič posebno nerodnega ne zgodi.
Menda je to zadnji lockdown, a sama nisem tako optimistično razpoložena, se mi dozdeva, da tega še dolgo ne bo konec in da se bo zgodba ponovila v jeseni. Pred tem sem bila veliko bolj pozitivna in sem pričakovala, da bo cepljenje potekalo hitreje, in da bodo, na primer, vsaj trgovine z oblačili ostale odprte. Na Obali so bile odprte le slab teden in v tem času mi ni uspelo kupiti, kar sem nameravala. Razlog ni bil v moji lenobi, ampak najprej nisem imela denarja, zdaj, ko ga imam – skrbno odmerjenega, pa ga ne morem porabiti. Čeprav, če dobro pomislim … sem v tem enoletnem obdobju postala nekoliko bolj udobnostna, v smislu, saj se mi nikamor ne mudi, saj bi lahko delala več, pa nič ni tako zelo nujnega, časa imam vendar na pretek, čeprav ura še vedno tiktaka, kot je prej. Tako mi je včasih težko vstati, se umiti, se počesati, se prhati, si nalakirati nohte, si skuhati … včasih se mi ne da niti skuhati kave, ki mi je še pred kratkim tako dišala in povzročala užitek srkanja po požirkih, v redki samoti in s svojimi mislimi. Kaj šele, da bi se lotila spomladanskega čiščenja stanovanja! Aaahhhh! 

Edino, kar mi pride na misel, je klic: Na pomoč! Reši se, kdor se more.