V prejšnjih poglavjih sem opisala, kako sem se seznanila s Caminom, kako se je oblikovala ideja, da prehodim polovico poti in jo sprejmem kot lasten izziv in nenazadnje tudi razloge, ki so me napeljale k temu. Opišem tudi pripravo pridobivanja kondicije in spremembo življenjskega stila, ki so dober začetek in svojevrsten užitek.  

V nadaljevanju sledi opis načrtovanja potovanja na Camino, kjer podrobneje opišem kako sem pridobivala informacije, načrtovala rute, dopust, prevoz, opremo in drugih drobnih stvari, ki so tudi pomembne, da si preveč ne zapletamo potovanje.

III 

Načrtovanje potovanja

Poleg nabiranja telesne kondicije in psihološke priprave na pohod po Caminu, je koristno celotno potovanje skrbno načrtovati. Dobra popotnica so tudi knjige, ki jih je vredno prebrati. Omenila sem že odličen potopis Naceta Novaka, CAMINO, Od Nove Gorice do Kompostele, v slovenščini pa se dobi tudi knjiga Shirley MacLaine, Po stezah sveta in po stezah duha, ameriška igralka, ki je prehodila pot pri svojih šestdesetih letih. Njen potopis je bolj roman, je obsežnejši in ima močan mistični pridih. Potovanje si predstavlja kot veliko duhovno romanje. Starodavno izročilo trdi, da je pot uglašena z zvezdnimi energijami Rimske ceste in v tej smeri tudi pelje svoja razmišljanja. 

Za tiste, ki ne marajo brati, pa je odličen tudi internet, kjer dobimo dobre in zgoščene informacije o skoraj vsem, kar je potrebno vedeti o Caminu. Splača sem prebirati tudi forume, ki jih pišejo tisti, ki nameravajo prehoditi pot in tisti, ki so jo že prehodili in ki radi delijo svoje izkušnje.

Na internetu sem našla vse napotke, od zelo natančnih, pa tudi takšnih, ki po nepotrebnem strašijo. Najboljše podatke sem našla na eni izmed španskih spletnih strani, kje podrobneje opisuje vse romarske poti do Santiaga, med drugim tudi najbolj znano Francosko pot. Dobila sem podrobne podatke z opisom poti, razdeljene po etapah, z zemljevidi, kilometri, višinsko razliko, zvedela sem vse o prenočiščih, cenah in kulturnih znamenitostih. 

Našla sem več različic poti, ki si jo pohodniki sami izberejo, glede na svojo fizično pripravljenost in čas, ki ga imajo na razpolago. Nace Novak je prehodil pot v 21. dnevih, torej je v povprečju prehodil 38 km na dan, to je bilo za naju znatno prenaporno. Izbrali sva ruto, razdeljeno na 33 različno dolgih poti (16 do 31 km), s povprečjem 24 km na dan. Kasneje se načrta nisva dosledno držali, nekaj poti sva združili, nekaj preskočili, odvisno od najine trenutne moči in razpoloženja. Najin edini cilj je bil prehoditi približno polovico poti,  400 km, in prispeti v Santiago v 18. dneh neprekinjene hoje, s povprečjem 22 km na dan. Planirana pot se nama je zdela solidna in možna, ne da bi pretiravali in šli preko svojih zmožnosti.

S prijateljico sva se morali najprej dogovoriti za dopust in določiti termin. Sprva sva želeli prehoditi celotno pot, kasneje pa sva sprejeli kompromis. En mesec dopusta si nisva mogli privoščiti. Združili sva dopust med prvomajskimi prazniki, tako sva imeli na razpolago 23 dni. 

Dolgo sva oklevali kje naj bi s potjo pričeli, v Franciji ali sredi Španije. Odločili sva se za zadnjo varianto, od Burgosa do Santiaga, kjer je katedrala z grobom apostola Jakoba in kjer se pot tudi uradno zaključi. Imeli sva torej 23 dni časa, 2 dni sva porabili za prevoz, 18 dni za hojo in 3 dni za počitek v Finisterri, na skrajnem rtu na severozahodu Španije ob Atlantskem oceanu, včasih so mislili, da se na rtu končuje svet.

Pot, ki sva si jo torej začrtali je bila dolga nekaj čez 460 km, kar niti ni tako zelo malo. Preko interneta sva rezervirali letalo iz Benetk do Madrida, za povratek pa iz Santiaga de Compostela do Londona, London do Benetk. Iz Madrida do Burgosa sva šli z vlakom. Izbirali sva ponudbe najcenejših letalskih prevoznikov, toda cene prevoza se dnevno spreminjajo in so z vsakim dnem višje. Splača se potruditi in poiskati najugodnejšo varianto, ter se čimprej odločiti, zlasti tistim, ki so vezani na datum povratka, sicer izberemo »last minut« ponudbo. Lahko se odločimo tudi za železniški prevoz, vendar taka potovanja trajajo dlje. Naj omenim še, da je bil pred petimi leti prevoz z vlakom dražji, razen za študente in upokojence, ki imajo običajno popuste.

Veliko opravka sva si dali tudi z načrtovanjem opreme. Najbolj pomembna je pravilna izbira pohodnih čevljev. Pri tem ne smemo skopariti, ne s časom, ne z denarjem, kajti resnično si lahko prihranimo veliko nevšečnosti v zvezi z žulji, pa tudi ostalimi bolečinami, v mišicah in sklepih. Sama sem si najprej kupila usnjene pohodniške čevlje, bolj primerne za visokogorje, vendar jih nikakor nisem uspela uhoditi, pa tudi pretežki so bili. Ves čas so me žulili, predvsem nad gležnjem, ker so bili zelo visoki. Nič ni pomagalo, kombinirala sem z različnimi nogavicami, od mehkih do tanjših, pa debelejših, ne glede na to, koliko sem vezalke zatisnila ali rahljala. Moje nožne mišice, zlasti pa Ahilova tetiva, so se močno pritoževale, otekale in mi odgovarjale z močnim »muskalfibrom«. Nazadnje sem obupala, obe z Darjo sva se odločili za nakup novih čevljev, lahkih nepremočljivih (Gore-Tex material) pohodnih čevljev, polvisokih, imele so tudi blažilec tresljajev. To je bil najbolj pameten nakup, ki sem ga takrat naredila. Čevlji me niso niti enkrat ožulili, bili so neverjetno mehki, a obenem so gležnje čvrsto varovali. Vsaka noga in telo je drugačno, prav tako se vsak giblje drugače, zato je tako težko izbrati pravi čevelj in zato ne bi bilo primerno, da povem proizvajalca svojih čevljev. Dober čevelj mora blažiti sunke, dobro podpirati nogo, ne sme drseti in biti mora nepremočljiv. Poti na Caminu so različne, hodimo po asfaltu, po gozdnih poteh, po blatu in kamnih, v dežju, mrazu in vročini in prav zato je tako pomembno, da izberemo dobre pohodne čevlje. Vedno kupimo večjo številko čevlja, ne sme stiskati prstov, kajti noge po naporu in zvečer zatekajo. Tudi ni prav, da noga v čevlju pleše, skratka, vzemimo si čas, ko nakupujemo, saj se nam slednje izdatno obrestuje. Mimogrede, moji čevlji mi še danes dobro služijo, čeprav se je material že utrudil in niso več primerni za kakšen resnejši pohod. Pravijo celo, da je čevelj potrebno menjati na vsakih 500 km, a ta trditev je morda pretirana. Poleg čevljev, sva imeli tudi sandale z mehkim notranjim materialom in dobrim debelim podplatom. Ponekod bi lahko v njih tudi hodili, a sva jih uporabljali le, ko sva prispeli v hostel. Pohodne čevlje je potrebno prezračiti, posušiti, utrujena stopala pa potrebujejo počitek. Vedno se mi je zdela kombinacija obutih nogavic s sandali neestetska, a ta predsodek sem na Caminu popolnoma izgubila.  

Tudi sicer sem nogam posvetila posebno pozornost, ki se je obrestovala. Redno sem si delala tople kopeli iz lavande in materine dušice, včasih sem dodala debelo morsko sol iz Sečoveljskih solin ter jih natirala s kremo proti žuljem, ki sem jo kupila v lekarni. Kombinacija vsega je dala ustrezen rezultat. Camino sem prehodila brez enega samcatega žulja, tudi moja prijateljica. Kasneje bom opisala, kakšne težave so imeli ostali pohodniki in kako so se z njimi spopadali. 

Na forumih sem prebrala, da je idealna teža nahrbtnika 10% lastne teže. To navajanje je nekoliko pretirano, s prijateljico sva krepko presegli predlagano težo, saj bi si sicer morali omisliti nosače. Opremo sva zreducirali na minimum in si določili maksimalno težo, ki naj ne bi presegala 10. kg, tudi zaradi omejitev na letalu, sicer bi morali doplačati za prtljago.

Imela sem 40 l nahrbtnik, predvsem zaradi manjše teže, v katerega sem uspela vso opremo zložiti, tudi spalno vrečo sem uspela vanj lepo zložiti. Danes bi se odločila drugače, izbrala bi med 50, še raje 60 litrskim, kajti ves čas sem se ubadala in izgubljala preveč časa (ne boste verjeli, tudi na Caminu čas hitro beži, predvsem zjutraj) z vsakodnevnim zlaganjem opreme, kajti vsak košček prostora sem imela natančno odmerjen. Tudi za nahrbtnik naj bo čim lažji, vendar naj ima dobro hrbtno opornico in naj bo dovolj prostoren. Ker nisva spali zunaj, sva izbrali poletno spalno vrečo, ampak nič narobe ne bi bilo, če bi imeli bolj toplo, ker naju je včasih zeblo. Ne smemo pozabiti tudi na pohodne palice, predvsem ker poskrbijo za pravilnejšo in bolj usklajeno hojo, spet – naj bodo lahke in zložljive, predvsem, če gremo na pot z letalom.

Ne smemo pozabiti niti na nepremočljivo vrhnjo obleko. Jakna in hlače iz Gore-tex materiala so bili dobra rešitev, tudi nahrbtnik je imel svojo pelerino, ki je bila všita in zložena v spodnji del nahrbtnika. Nekateri pohodniki so imeli še pelerino, ki je res pripravna, a težka. Ob močnem dežju sva si nadeli najlonsko pelerino, ki jo običajno ponujajo turistom, ko jih preseneti dež. Praktična in dovolj dobra rešitev, a sva morali biti zelo previdni pri oblačenju in slačenju, ker se dokaj hitro strže. Morda je pohodniška pelerina le boljša rešitev.

Oblačilom sva posvetili posebno pozornost. Izbira materialov je danes velika, najbolj primerna so lahka oblačila, ki dobro vpijajo pot in ki se hitro sušijo. Tudi s količino ne smemo pretiravati, ker se vsakih 100 g več pri nošenju močno pozna. Ko sem sestavljala seznam opreme, sem si težko predstavljala, da bi 3 tedne preživela z maksimalno 3 spodnjimi hlačkami in 3 pari nogavic. Pa se da – z vsakodnevnim ročnim pranjem, ki je svojevrstno opravilo, včasih tudi zabavno. Nekateri hostli pa so opremljeni tudi s pralnimi stroji in sušilci.

Najtežji je osebni pribor, kajti ženske toliko stvari potrebujemo! Darja nama je kupila majhen, lep potovalni set (šampon, milo in mleko), a sta ostala, zaradi teže, doma. Popolnoma ničesar, kar bi lahko spominjalo na žensko nečimrnost, nisva imeli s seboj. Da bi nama bilo lažje, sva se odločili, da bova imeli nekatere stvari kot je zobna pasta in tekoči detergent, skupne. Kupili sva si super lahke brisače, ki resda niso tako vpojne in prijetne kot bombažne, so pa praktične, zavzamejo malo prostora in predvsem se hitro sušijo. Tudi napihljiv vzglavnik sva imeli, a skoraj v vseh hostlih dobiš poleg postelje tudi vzglavnik, odeje pa le, če si bil dovolj zgoden.

Morda se izkušenemu pohodniku zdi, da se izgubljam v podrobnostih in pišem o samoumevnih stvareh, toda izhajam iz sebe. Zame je bila vsaka informacija koristna, pa če je bila še tako banalna in verjamem, da nas je veliko takih.

Seznam opreme 

Med tem časom, ko sva se ubadali z opremo, jo tehtali in izločali stvari, sva tudi trenirali. Najina kondicija se je vidno izboljševala, mišične in sklepne bolečine so postopoma prenehale, tudi daljši vzponi v strmino so bili lažje premagljivi. Zadnji mesec sva si oprtali še nahrbtnike in jih postopoma obtežile (največkrat sva nosili knjige), da bi si okrepili hrbtne in ramenske mišice, najini izleti med vikendom pa so bili vedno daljši. 

Tako, zdelo se nama je, da sva na Camino zelo dobro fizično pripravljeni, ampak kasneje se je izkazalo, da na tako razgiban teren (cesta, gozdne poti, kamni, blato, …), v katerem vsakič znova obremenjuješ drugačne mišice, nisi nikoli popolnoma pripravljen. Na Caminu sem se spopadala z drugačnimi težavami kot doma. Predvsem je veliko odvisno od motivacije, kajti utrujenost, bolečine, in ponavljajoča enoličnost hoje, zahteva določeno mero psihološke pripravljenosti. Pa vendar na koncu šteje samo to, da dosežemo cilj, ki smo si ga zadali. Ves moj trud je bil poplačan in zadovoljstvo, da sem uspela prehoditi načrtovano pot, me je še dolgo spremljalo. Še sedaj, ko pišem te vrstice, čutim nek zanos in veselje, ko se spominjam, kaj vse sem na Caminu doživela. 

Camino prinese nepozabna doživetja, sama sem se tam spopadala z močnimi čustvi, se neprestano borila s seboj in včasih komajda premagovala samo sebe. Samo za drobec sem okusila doživetja, ki jih morda premagujejo športniki in jih zdaj morda bolje razumem, še posebej tiste, ki se ukvarjajo z ekstremnimi športi. Gre za nekaj globljega, gre za tekmovanje s samim seboj. Tudi pri meni je šlo za potrditev, da zmorem, le če se uspem dovolj dobro motivirati in če vztrajam. 

Do sedaj nisem še nič omenila prehrane. Zdrava in uravnotežena prehrana je pri fizičnih naporih še posebej pomembna. Danes dobimo veliko informacij na to temo, vsi že vemo, kaj zdrava prehrana pomeni. Informacij o tem je vsepovsod dovolj, tako da ne bom pisala, kar že vrabčki čivkajo: sveža zelenjava, sadje, ribe, tudi meso, nekaj ogljikovih hidratov, pa na oljčno olje ne smem pozabiti, predvsem zaradi pripadnosti mediteranski hrani. Med hojo porabiš veliko kalorij, ki jih je potrebno nadomestiti, ne toliko za ohranjanje teže, kot zaradi energije, ki jo nujno potrebuješ. Mnogi, ki se odločijo za Camino, da bi shujšali, se sredi poti ali še prej premislijo in odnehajo. Hujšanje ni dovolj močna motivacija za vztrajnostno hojo. Tedaj smo namreč lačni in potrebujemo energijo. Hujšanja se lahko lotimo kasneje, doma. Seveda ohranimo tudi gibanje, toda predvsem zaradi zadovoljstva in boljšega počutja, ne pa zaradi hujšanja. Če smo zadovoljni, ne čutimo več potrebe po nažiranju, potem jemo iz užitka in ne zaradi frustracij.  

Napoved nadaljevanja 

V nadaljevanju sledi potopis poti na Camino, samo potovanje do izhodiščnega kraja, dogodivščine in prvi stik z romarji in romanjem.