Oseba Zarja Trkman je delila spomin — v kraju Punta Arenas, Chile. 

8. februar ob 00:44 

… na današnji dan pred tremi leti sva še zadnjič komunicarala, z očmi si mi povedal, da me imaš rad, da odhajaš, ker si se prepričal, da bom znala živeti tudi brez tebe … potem si padel v komo in na Valentinovo tudi dejansko odšel … a si še tu, vsak dan mi, na tem mojem popotovanju okoli tega čudovitega zeleno-modrega planeta, sporočaš, da si z mano … bodisi, da mi pošlješ srce v oblaku, na krožniku, v drobtinici kruha, usedlini esspresa … bodisi z Imagine, Il condor passo, Santano … ali zgolj z božajočo sapico jutranjega vetriča ali z vzhajajočimi žarki sonca…rada te imam, ljubi moj … pogrešam te, pogrešam tvoj dotik in objem … lahko noč 

*

Zarja Trkman se počuti navdušeno v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.

8. februar ob 00:52

Tierra del Fuego (nadaljevanje in konec … sveta?)

Za vlogo kopilota. Kar se izkaže za super. Zdenka se pogovarja z nemškim parom, veliko govori, o svojih potovanjih , o tem, da je fenica nogometa … lepo mi je spredaj. Imam zemljevid, imam razgled, nenazadnje imam svoj prostor. Zadaj je bolj tesno, a se noben ne pritožuje. Empatični so. Vsi! Vključno s Franciscom.

In že smo v parku. Plačamo vstopnice oz. plača jih Francisco, ker je treba imeti pesose. Na koncu mu plačamo vožnjo in vstopnice ter še nekaj za povrh.

Mene stane 50 eurov in deset dolarjev, ki mi jih posodi Zdenka, ker imam le pedesetak. 2x 50.

Ustavljamo se na krasnih točkah. Srečujemo ogromno avtobusov. Z Luminose so. Zavem se, kako dobro odločitev sem sprejela oz. smo sprejeli.

Nič mi ni bilo treba storiti, le namignila sem Zdenki, da bi morda izlet opravili s taksijem in že je steklo. V smiselno smer. Brez napora, brez kakršnegakoli poseganja.

Teče, ko se prepustiš toku. Steče reka, ki se izlije v morje, ocean.

Tam na koncu sveta. Kjer je lepo, da lepše skorajda ne more biti. Kjer je krasna favna in flora. Čista jezera, prekrasno morje. In hribi, pokriti s snegom, z ledeniki. Condor, Pet bratov, Olivia, so le nekateri izmed njih, ki sem si jih zapomnila. Tako značilni, zašiljeni, kot bi bila v Dolomitih.

In jezero Escondido na severu. Slikano in občudovano s prelaza Garibaldi (700 m).

Pa haskiji, kakih sto jih je, ki čakajo na zimo, da jih vprežejo in se zlaufajo, pa smučišče in ledenike, ter proga za nordijski tek.

Ni da ni. Predvsem pa je narava, narava in še enkrat narava. In čudovita druščina: Francisco, Cristina, Martin in Zdenka. Pomoč, če jo potrebuje, je vedno na dosegu roke. Spoznam še Frenka, Švicarja, ki se mi ponudi za fotografa in ga zvečer srečam v družbi Haidi in Artura. Prijetni so res, tile Švicarji, pa

Skandinavci, celo Japonci in Korejci. Prijetni, če sem jaz prijazna, če sem nasmejana, če sem ljubeča. Ne more biti drugače.

Objem se vrača z objemom, nasmeh z nasmehom, prijaznost s prijaznostjo. Tako ali drugače. Vrne se. Kar deliš, tudi dobiš!

In ni mi težko. Deliti nasmehe, dobro voljo, objeti Francisca, Jonabel, Jess. Pogovarjati se tako ali drugače. Le z očmi, le s priklonom glave, le z besedo HI ali BY. Ni težko, je pa lepo, ko vidiš okoli sebe angele, ki letijo lahko le objeti. In mi smo angeli, angeli z enim krilom. Torej objem, da lahko letim-o.

Ni mi težko, od Francisca sem se poslovila tako, da sem ga prisrčno objela. Zaslužil si je, saj nam je pričaral čudovit izlet, prekrasen dan. Ki ga ne bomo nikoli pozabili.

Še pridem, Argentina, še te obiščem Ushuiaia, še te objamem Francisco.

Muchas gracias!

Svet je lep, tudi tam na koncu. At the end of the World, Cup Horn, Patagonija.

Danes pa Čile!

Najlepša jutra so zjutraj.

Ivan Volarič – Feo

V kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, 
Argentina