Še 52 ur, dva dneva in dve noči v KIMS hospital, Muscat … komaj čakam, da vas objamem … nočni let … sem dobro in vas imam rada. 

Zunaj se dani. Sestre so me umile, zobe imam čiste. Boljše počutje. Le nekaj ur spanja. Sinoči hočem pogledat film, noge nemirne do zoprne bolečine. Spravim se na noge s pomočjo sestre. Posede me, mi da zvonček v roke, da jo pokličem. Bolje je, bolečina popušča, začne pa se bolečina v rami. Pokličem, pride druga sestra. Just a second, reče. Spustim zvonček, pade na tla. Itak bo prišla čez sekundo, pomislim. Sestra! Ne pride. Halooooooooooooo, bolečina postaja hujša, jaz nemirna v pričakovanju sestre. Da bi mi pomagala nazaj na posteljo. Hudo je, nemočna sem, zvonček na tleh. Pomislim, da bi sama vstala. Ne upam si. Začnem klicati: haloooooooooooooo, haloooooooooooooooooo. Vedno bolj obupano. Nobena ne pride, nobena sestra. Haloooooooooooooooooo, halooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo!!!!!!!!!! Končno. Druga sestra. Pomaga mi na posteljo. Odrešenje. Ne znam si razlagati tega, da kakšna sestra kar pozabi, da sem jo nekaj prosila. So tako kratkega spomina, so površne. Ne vem! Zame je hudo, ker sem odvisna od drugih. Zdaj tu. Ko ležim popolnoma razgaljena, o.k. to ni problem, ko serjem v posodo, ko me potem umijejo. Navadila sem se. Dostojanstvo? Ja, ranjeno je. A ko si nemočen, še dobro, da ti kdo pomaga. Srati, scati, se umiti, vstati, hoditi. Tako pač je. Nikoli ne moreš vedeti, kaj vse te v življenju doleti. Nemoč, nebogljenost, izguba spomina, ležanje v plenicah, v scanju in sranju. Malo sem vulgarna, a tako je življenje. Zdaj čisto, lepo, mladostno. Zdaj staro, usrano, grdo. Treba ga je sprejeti, v vseh oblikah. Ker je darilo, ker je čudež. Kakšno darilo neki. Trpljenje, izguba dostojanstva, bolečine, odvisnost od drugih. Ga sprejmeš ali ne. Odvisno od človeka. Če ga sprejmeš v dobrem in slabem, potem lažje živiš. Ker nisi vsemogočen, ker nisi bog. Si le čista dušica ujeta v to telo. Ki ti služi kot ti pač služi. Dragi moji, največja vrednota v življenju je zdravje. Šele, ko je omajano, se tega zaveš. Šele zatem sta družina in prijateljstvo ter vse drugo, ki je drugotnega pomena. Le kaj ti bo denar, velik avto, vikend na deželi, ob morju. Če nimaš osnovnega, zdravja. Če nimaš lepe in srčne družine, dobrih prijateljev. Vedno bolj ugotavljam, da imam krasne otroke, sestro, drugo posestrino sestro. Da imam prijatelje, za katere lahko rečem, da so prijatelji. Ne le znanci, temveč tisti pravi. Hvaležna sem za to danost. Nikoli ne bom pozabila, da ste mi stali ob strani v teh dveh tednih. Ko sem bila daleč proč od doma. Nisem bila pozabljena. Dobivala sem spodbudne besede, dobro energijo, suport tako ali drugače. Hvala, dragi moji, nikoli ne bom pozabila tega. Nisem sama, nisem osamljena, tu daleč na Srednjem vzhodu. Z mano ste v dobrem in slabem. HVALA, iz srca hvala! 

*

Pazite se, prihajam s svojim “konjičkom”, ki me je nesramno vrgel iz sedla … še 44 ur … jupijaja … sem kot bivši vojaki JLA … još toliko i toliko dana … sama pa že odštevam ure … le še ena noč tu, ena na letalu in bom v sLOVEniji, najlepši deželi na svetu … to lahko zdaj z gotovostjo zatrdim, ker sem obkrožila svet … NA-SNIDENJE kmalu.