Kaj reči o obstoječem družbenem sistemu, ki ljudi nenehno priganja, žene in vodi v nebrzdano izčrpavanje, hitenje, neizpolnjenost, odtujenost. V sistem, ki spodbuja egoizem, neobčutljivost, povzroča nenehno preobremenjenost, izgorevanje, bolezen, težave in stre. Ljudje ne vedo več, kaj je bistvo življenja, kaj je smisel, kaj je ravnovesje, kaj je resnično zadovoljstvo in kaj sreča. V nenehnem hitenju in v pogonu, pehanju za več in več materialnih dobrin, hitrih instant užitkov, nenehni preobremenjenosti, pehanjem po več in več sreče, ki jo hipno nudi sistem zapovedane potrošnje, mantra imeti, imeti še več, tako da zaslepljeni in izgubljeni v raju materializma, izgubljajo nadzor nad sabo, stik z bližnjimi, z realnostjo in z nekdaj soljudmi, danes tujci. Odtujeni sebi in drugim brezglavo sledijo nadvse premišljeni logiki kapitalizma sebičnih namenov in vzvodom, kako ljudi izkoristiti, nadzorovati in obvladovati tako, da bo dobička, kapitala peščice vse več in več, časa in razmisleka o čemerkoli čim manj in manj. Tako je mantra imeti, ne biti, gonilna sila surovega in okrutnega kapitalizma, ki z ustrojem melje, hlasta, uničuje in izkrivlja vse, kar je res kaj vredno, pomembno, bistveno. Kapitalizem ni nič drugega kot prodana in kupljena laž o sreči, ki jo človek išče skozi vso svojo zgodovino obstoja. Je le še en nateg v nizu številnih, še ena prevara, še ena zabloda in še eno razočaranje nad svetom, kakršen je in nad ljudmi, ki so kot brez pameti. Ljudje nenehno hitijo, mudi se, to in ono, vse takoj, vse za vsako ceno. Neskončna mera in možnost in ponudba hipnih zadovoljitev, potešitev in užitkov je brez konca in kraja. Ljudje v stanju kolektivne zaslepljenosti vse bolj izgubljajo občutek zase in za druge. Srečo iščejo zunaj sebe, v drugačnem, v novem, v nenehnem spreminjajočem se trgu lažnih obljub o raju na zemlji, ki ga je mogoče kupiti, pribarantati ali si ga s  prevaro, goljufijo, ali s kriminalom  prisvojiti. Bohoti se blišč in razrašča beda, nezadovoljstvo, razočaranje, občutek praznine, neizpolnjenosti, osiromašenja, ničevosti in neznosne teže bivanja. 

Staršem je kruto in premišljeno odvzet čas za njihove otroke in družino. Otroci, izgubljeni med občutenjem samosti in samote,  odraščajo v nevrotične, bolehne, anksiozne človečke, ki ne vedo kam sami s sabo, ne kako, ker ti, ki so najbližji so najbolj daleč stran, v službi, na delu in še marsikje, vsepovsod od jutra do poznega popoldneva. Kje so otroci brez mam in očetov ta čas? Kako rastejo in odraščajo, kdo jih tolaži, skrbi zanje, jih vodi in usmerja na pravo pot? 
    Kapital in družbeni sistem neenakosti in privilegiranosti zagotovo ne. Tudi osamljenost in samost, samota, ne. Kdo jim pogrne mizo v času kosila, kdo jim prisluhne, ko nikogar ni doma, h komu se zatečejo, ko jim je hudo, kdo jih potolaži, brani, zaščiti in varuje, ko nikogar ni doma. Kdo mladim družinam z otroki lahko odvzame stisko nenehne preobremenjenosti in odsotnosti. Kdo in kaj nadomesti nujno vseprisotnost skrbi, ljubezni, pozornosti, nežnosti, varnega zavetja in starševstva vzgoje. Narobe svet že ne. 
     In prav zato, ker je narobe svet, je obsojen na propad, izničenje, uničenje, ker ni vreden Ljudi, ker je prevara in laž. Ker je nateg in zabloda, ki prinaša in širi gorje, nepravičnost, pohlep, egoizem, brezbrižnost, žalost kriminal, strah, skrb in bolezen, odtujenost, osamelost, otopelost.
      A k sreči je svetla luč upanja in vere, ne tiste, ki jo prodaja Cerkev, temveč te, ki jo s sabo, v sebi nosijo dobri, sočutni, pravični, iskreni, srčni Ljudje in osveščeni, ne instant starši vsak dan. Ti s svojim vzorom in zgledom, s svojim ravnanjem in z dejanji, z vizijo o tem kaj je sreča in kaj človeka najbolj osrečuje in osreči, kažejo pravo pot naprej v boljši in lepši jutri za naše potomce in zanamce, za vse osamele, samotne, same otroke sveta. Ker ne hiša, človek je človeku dom.