Tako sem zapisala dan po pogrebu 100-letne tašče, pred mesecem dni in ta zapis prebrala prijateljici, ki ni na FB-uku:

MOJA NAIVNOST JE BREZMEJNA

Pa dobrota tudi.

Ura je pol desetih zvečer, dan pred pogrebom moje skoraj 100 – letne tašče. Vračam se iz centra, utrujena, žalostna, naveličana. Komaj čakam, da ležem.

»Vas lahko zmotim?« zaslišim. »Pokvaril se mi je kombi, ki je zdaj v Ajdovščini, rabim prevoz. Imate koga, ki bi me peljal?«

»Nimam, pa utrujena sem, jutri zjutraj imamo pogreb.« Ne razume. »No, ja, edino, če te jaz peljem.«

Po poti on: Ojoj, sem pozabil kartico doma, popravilo stane 30 eurov.

Jaz:« Boš pač plačal naslednji dan, tudi jaz nimam gotovine.«

On:« Ma moram plačati danes.«

Prideva do Ajdovščine, potegnem 50 eurov, mu jih dam, da gre zmenjat v hotel. Vrne mi 20 eurov, zapeljem ga do nekega trgovskega centra.

»Jutri vam vrnem, saj sem vsak dan na Grčni, ker raznašam časopise.«

Po pogrebu povem prisotnim, kaj se mi je zgodilo. Moja hči: »Mati, ma kar pozabi na 30 eurov!«

Nečak pa: »Ma glej, mama je naredila dobro delo in to velja!«

DENARJA NISEM DOBILA, do danes.

Elvis mu je ime, živ i v Kobaridu. Vozi kombi, ima s.p., tako je vsaj rekel.

DOBROTA JE SIROTA, hahaha. Ma ok, bilo i prošlo.

Le povem!

»Ojoj, Zarja, tudi ti si nasedla. Si že tretja, za katero vem. Ista zgodba: se mi je pokvaril kombi, pozabil sem kartico, gotovine nimam, bi mi posodili 30 eurov, vrnem jutri. Opetnajstil je tudi 83 letno gospo, vem iz prve roke. In nate se je tudi spravil. Človek brez srca. Na invalidko, zvečer, utrujeno, ki bo naslednji dan pokopala mamo od moža. Pa še v Ajdovščino si ga peljala. NEZASLIŠANO, res! Še dobro, da mu nisi zaupala številko kartice. Si lahko misliš, bi ti izpraznil račun.«

Tako prijateljica, po prebranem. Ja, hvalabogu, da sem imela 50 eurov. In ja, moja naivnost je brezmejna, pa dobrota tudi.

Hvaležna za še eno lekcijo. »Šola« brez konca.