V zadnjih tednih smo priča političnemu prostoru, ki vse težje skriva svojo razpokanost. Afera sledi aferi, razkritje razkritju, besede pa izgubljajo težo. Namesto argumentov pogosto poslušamo diskreditacije. Namesto razprave spremljamo obračunavanja. Politični diskurz, ki bi moral biti prostor idej, se vse prepogosto znižuje na raven, kjer prevladujejo kratki udarci, cinične opazke in prazne obljube.

In ljudje to vidimo.

Vidimo, kako hitro se pozornost preusmeri, kako malo odgovornosti dejansko ostane in kako pogosto se zdi, da je vse skupaj le igra, v kateri so pravila prilagodljiva, resnica pa postranska.

Ob tem ni presenetljivo, da raste utrujenost. Da se med ljudmi širi občutek, da politika ni več prostor, v katerega bi verjeli. Da se pojavlja skušnjava, da bi se preprosto umaknili – da bi rekli: »Naj odločajo drugi.«

Toda prav v tem trenutku se skriva odločilno vprašanje: kaj se zgodi, če res odnehamo?

Če politični prostor prepustimo najglasnejšim? Če se umaknemo prav takrat, ko bi bila potrebna največja prisotnost?

Demokracija ne razpade čez noč. Ne izgine z enim dogodkom. Razkraja se postopoma – z vsakim zamahom roke, z vsakim »saj nima smisla«, z vsako prazno volilno nedeljo.

Svet okoli nas medtem ne čaka. Negotovost ni več oddaljena beseda. Je del našega vsakdana. Vojne, politične napetosti, gospodarska nihanja – vse to ustvarja občutek, da je prihodnost nekaj krhkega, skoraj nepredvidljivega.

In prav zato je pasivnost najlažja, a tudi najnevarnejša izbira.

Ne zato, ker bi bile volitve popolne. Niso. Ne zato, ker bi bile izbire enostavne. Niso. Temveč zato, ker so eden redkih trenutkov, ko imamo vsi enako moč – ne glede na to, koliko nas je politika razočarala.

Udeležba na volitvah ni izraz slepega zaupanja. Je izraz odgovornosti.

Je odločitev, da kljub vsemu ne odnehamo. Da ne pristajamo na znižane standarde javnega govora. Da od politike zahtevamo več – tudi tako, da v njej aktivno sodelujemo, vsaj na tisti osnovni ravni, ki nam je vsem dostopna.

Nedelja, 22. marec 2026, ni le še en dan. Je priložnost, da pokažemo, da nismo le občinstvo. Da nismo le opazovalci hrupa. Da nas zanima, v kakšni družbi živimo.

Morda en glas res ne spremeni vsega.

A odsotnost mnogih spremeni zelo veliko.

In prav zato je prihodnost vedno tudi vprašanje prisotnosti.