Današnji čas, za kralje in kraljice, ki jih je dosti več, kot jih je bilo v preteklosti. 

Živim ob obali našega mesta v mestnem jedru kot občanka in domačinka. Vsakodnevno se mi pogled zaustavi na morju in danes se pogled nameni na mestni pomol in na njem parkirane avtomobile gostov iz hotela, ki je v mestnem jedru ob morju. Pomislim, koliko časa sem sinoči iskala parkirni prostor, prvo se moram sploh spomniti, kje sem avto parkirala. Nam občanom občinske oblasti niso nikoli dovolile parkirati na pomolu, nikoli nam niso priskrbele nadomestnih parkirišč, če so zaradi prenove ali drugih del, onemogočile parkiranje na običajnih parkirnih prostorih. 

Spomnim se otroštva, ko smo doma imeli dobre piškote samo za goste, mi pa smo običajno jedli tiste poceni. Že kot otrok sem mami v njeni odsotnosti pokazala, da tega ne razumem. Pojedla sem dobre piškote, ko je ni bilo doma in napisala listek, da so miši v hiši, ter ga odložila v prazno škatlo, škatlo zalepila in jo dala na mesto, kjer je mama skrivala piškote. Nič se ni naučila mama, danes vem, da se nič niso naučili njeni odrasli soljudje.
Pravzaprav sem ji danes celo podobna, saj me je s kaznijo naučila, da ne bom parkirala avta na pomolu zaradi kazni, ki bi jo dobila. Mogoče tudi zato ne, ker razumem, da to ni namenjeno meni. 

Bila sem otroška upornica in življenje v družbi odraslih me je poneumilo. Žal mi je za zdravo pametjo, ki mi je bila kot otroku dana in je danes ne smem ali ne zmorem več uporabljati. Kaj pa vam?