4. marec ob 00:27 

Zarja Trkman is feeling samozavestno with Bernhard Mittelmeyer and Jonabel Adan in Tauranga, New Zealand.  

Že slutiš, za kakšen podvig gre? 

*

Tauranga, 2.3.2019 

Grem na kopno. Že od daleč sem videla, da me čaka nadvse lep dan. Najprej zjutraj prekrasen sončni vzhod, kot še noben do zdaj na tem križarjenju. Wau, si rečem, lep dan se obeta. V portu me pričaka prijetna gospa, mi ponudi zemljevid, mi da osnovne podatke, za katere sem vprašala. Ni primerno za vas, so stopnice okoli hriba … ne morete s skuterjem. Priporoči mi lepo plažo, ki pa je zame žal nedostopna, pravzaprav ne morem v morje, saj se v mivki zakopljem. Izkaže se, da je gospa bila že dvakrat v Sloveniji, pozna Ljubljano, Bled, Piran …  navdušeno ji pripovedujem o svoji domovini, ki je podobna Novi zelandiji. Poslovim se s kar navdušujočim vtisom. Mestece me očara. Tako lepega obmorskega mesta še ne. Riva je prekrasna, pelje do vznožja hribčka, ki deluje poživljujoče, sveže. Pozen poletni dan ali zgodnje jesenski. Kot pri nas. Ne preveč vroče, ravno prav, svež zrak, dobra energija. Kako blagodejno za moje čute. Prav čutim jo, to lepo energijo. Nisem se motila, ko sem največ pričakovala od Nove Zelandije. Očarala me je. Želela sem si je že vrsto let, a si nisem niti v sanjah predstavljala, da jo bom tudi doživela. In sem jo. Sem se bom še vrnila. Čutim jo kot svojo, kot del mene. Te mehke energije, ta blagodejni dah narave, to zelenje, ta mirnost … vse, prav vse, mi je pisano na kožo. Prekrasne plaže, lepi parki, trate, primerni pločniki s klančinami, ki jih sploh ne občutiš … čudovite vile, kjer so stanovalci izpostavljeni pogledom mimoidočih … nobenih zaves. Neverjetna dežela, tam na drugem koncu sveta … velika sLOVEnija, z ljudmi, ki so mirni, ki blago vozijo po ulicah … visok standard se čuti na vsakem koraku. Bogat avtomobilski park, tihi motorji, nobenih izpuhov, komaj slišni so. Lepo je v tej doživeti deželi. Čudi me, da je kljub vsemu zelo visoka stopnja samomorilnosti … po besedah vodiča po Aucklandu veliko ljudi trpi za depresijo, veliko mladih, celo osnovnošolcev naredi samomor … le kako, ko pa živijo v tako mirni deželi, bogati z vsem, kar si lahko poželiš. Karma? Usoda? Najverjetneje, druge razlage ni. Še se bom vrnila sem, ne dvomim. Za mesec ali dva. Da jo bolje spoznam, tole lepo deželo. Z Alpami, gejziri, čudovito klimo, s smučišči in prekrasnim morjem, plažami, zelenjem … Nadaljujem svoj »pohod«. Srečam šolarje, v uniformah so. Nobene razlike, tudi pri športni vzgoji so vsi enako oblečeni. Šola dopoldan in popoldan, sklepam po razlagi vodiča po Aucklandu. Bil je dober, a zame prehiter, pa tudi novozelandska angleščina je povsem drugačna. Težko sem mu sledila, bolj kot ne sem le opazovala. Pridem na drugo stran hribčka in jo mahnem v rezervat, po prekrasni potki, naravni, lepo speljani. Pridem dokjer bo šlo in se vrnem. Uživam, tako zelo uživam. Prekrasni zalivčki, plaža, drevesa, skale, sonce … začarana fotkam vsak lep kotiček. Hvaležna sem svojemu skuterju, ki me popelje še v tako strm klanček. Proti koncu, ko že skorajda zaobidem polotok (kake 3 km) mi kar dve ženski rečeta, da me čakajo stopnice. Pismo, si mislim, morda pa je gospa le imela prav, pravzaprav me je opozorila na to oviro. Nič, baterija je pri koncu, tudi če bi imela polnilec s sabo, ga ne bi imela kam priklopiti. Nič, se bo že našel nekdo, ki mi bo pomagal. In se je, mlada družina iz Vancouvra. On mi nese skuter po stopnicah, ona torbo, deklica čaka spodaj. Ona se vrne k mali, da torbo in jopico Novozelandcu, ki tudi ponudi pomoč. Sledi veličasten vzpon na zame najvišji »hrib« do sedaj (odkar sem invalidka). Peš, ob ograji, po kar visokih stopnicah … zadnje tri le s težavo zmorem. Blizu 40 jih je, ocenim na brzino. Pa še navzdol, kakšna manj. Hahaha, zmagava, midva s skuterjem. On v rokah Kanadčana, jaz na svojih nogah. Nepremagljiva sva. Nevihta je kar odnesla delček polotoka v morje, mi pojasni domačin. Zato stopnice. O.k., za večino invalidov nepremagljive, zame izziv. Ni ovire, ki je ne bi zmogla, si mislim ali pač? Vse se da, včasih z malo pomočjo. Hvaležna se poslovim od obeh »pomagačev«, mlajši izgine k svoji družinici, starejšega fotkam pod stopnicami … naj bo to dokaz, mu rečem. In že drviva naprej, z mojim skuterčkom. Nepremagljiva se, ne predava se, nikoli. A brez Človeka vendarle ne bi šlo. Hvaležna do Nove Zelandije in nazaj … Nezlomljiva … zmagovalna … pogumna sem! To je življenje, ki ga ljubim! Adrenalinsko!