Za nami je praznik Spomina na mrtve. Spomnili smo se nanje z obiskom grobov svojih ljubih in dragih, kot se spodobi, z bogatimi cvetličnimi aranžmaji, s tono sveč za v smeti ali s skromnim simbolnim šopkom rož ali zgolj s svojo prisotnostjo, nekateri pa tudi brez te, zgolj z mislimi nanje. Ne bohotne rože, ne sveče, ne zlate parcele, palače, nam jih ne morejo priklicati nazaj v tuzemski raj. Spomin je živ, spomin je varljiv, spomin je, kar hoče biti. In tako nas boli, ker jih ni več med nami, ker so odšli onkraj na drugo stran neba za dimno zaveso in ne bo jih nazaj, kot bi si mi želeli, žalovali ali hoteli. Vendar nam jih nič ne more odvzeti, tudi smrt ne, ker vsi, ki smo jih kdaj ljubili, spoštovali, cenili, poznali, so del nas, del naše izkušnje, so v nas, so to, kar smo mi, naša ljubezen, naša kri, naše prijateljstvo in naše izkustvo, naša usoda, naše življenje ter vse in vsi, ki jih več ni, so in ostajajo pri nas, v naših mislih in srcih doma. Zato ni res, da jih več ni, so in obstajajo dokler smo in živimo mi in šele ko umremo mi, z nami umre, kar smo ljubili, kar smo imeli, kar smo bili tukaj in zdaj, zato da bi se po smrti znova porodili v nekaj, kar ni, a z gotovostjo bo, rdeča nit krvi iz roda v rod, mi!
A danes nič več na to temo, gremo drugam, zlezimo vase in se zazrimo vase, vsak v svojo dušo in v svoje srce, tudi če je pameti in razuma bolj malo. Kako je sicer mogoče, vas vprašam, da smo dovolili, sprejeli in privolili v to, da si dan pred dnevom Vseh svetih, privoščimo zabavo, norost, grozo, srhljivko, posel in ceneni štos za zabavo in kratek čas, dan pred tem, ko bomo ob grobu svojcev potočili solzo ali dve, mogoče tri, potem, ko smo se do obisti do konca znoreli v užitku groze, srhljivke … ne vem, kako se še reče blaznosti, ki je ves narod obsedla z ameriškim izrojenim snom o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj se spodobi in kaj ne.
Noč čarovnic torej, tudi mi smo v trendu, in, tudi mi norimo in blaznimo od užitka, veselja in zabave, ki jo nudi strah, groza in razvrat. Nikoli ne bom razumela, kako je mogoče, da v državi ni junaka, ki bi naglas povedal, kar mnogi le mislimo in ne rečemo nič, da je to nezaslišano, nedopustno in sprevrženo do amena, gojiti kult groze, okrutnosti, nasilja, strahu, tesnobe, obupa, bojazni, stiske, norosti do obisti. Zakaj nihče ne pove, da častiti nasilje in grozo, ne more biti trend in ne sme biti ne prilika ne izkušnja ne možnost ne izbira, v tem že kako poblaznelemu svetu, kaj šele, da sme in more biti praznovanje, veseljačenje in hedonizem. Kvečjemu norcev skreganih z zdravo pametjo. Propagiramo, priporočamo, ponujamo nasilje za zabavo in kratek čas. Kdo je tu nor, ali jaz ali vi ali vsi? Naj se že,  vendar za božjo voljo, oglasi Strokovnjak s strokovnim mnenjem o tem, da smo zelo zelo daleč predaleč zašli. Čez rob dobrega okusa in spodobnosti, čez rob, ki briše sled med tem, kaj se sme, kaj je prav in kaj narobe z našimi otroki in mladino. Z njimi nič, dokler ne pridejo v roke pokvarjene odraslosti in sprijene dvoličnosti odraslih. In tako veselo norimo, norijo vsi po vrsti, se zabavajo, in vse ostalo, kar gre zraven za hec, za dobro šalo. Zatorej le naj živijo, strah in groza in gorje, za sprostitev, užitek in za smeh. MENE PA JE GROZA VSEH TEH IZPRIJENIH, SPREVRŽENIH POTI, PO KATERIH STOPAMO, STOPATE, STOPAJO LJUDJE. TAKO ZA KRATEK ČAS IN ZA ČISTO VEST, PA LE NESIMO ŠOPEK ROŽ NASLEDNJI DAN NA GROB.