NOTHING PERSONAL, STRICTLY BUSINESS

Nekega mrzlega februarskega ponedeljka, ko ljudje kot vsak drug dan hitijo v službo, križarijo med domom in tovarno,  pred neko palačo na bregu Spreeja iz črnih limuzin izstopajo v črno oblečeni, plešasti in sivolasi možje. 24 jih je. Preden stopijo na prizorišče, si dostojanstveno podajo roke. Sami častitljivi patriciji  se zberejo v velikem preddverju.

Tako izgleda skrajšani začetek zgodbe Tajni sestanek, ki jo je Eric Vuillard umestil na začetek njegovega romana Dnevni red, za katerega je prejel Gouncortovo nagrado. Veliko preddverje stavbe na reki Spree, kjer so se 20.3.1933 zbrali omenjeni patriciji, je preddverje Reichstaga, njih 24 pa vodilni nemški industrialci, ki jih je nekaj minut kasneje sprejel predsednik Reichstaga Hermann Göring, na kratko pa se jim je pridružil še sam kancler Adolf Hitler. Pojasnila sta jim, kar so radi slišali: da je treba narediti konec šibkim vladam, odstraniti komunistično nevarnost, ukiniti sindikate in omogočiti lastnikom, da so firerji v svojih podjetjih. In, aja, da so marca volitve, blagajna stranke, njune NSDAP seveda, pa je prazna. Nakar  je vstal bodoči gospodarski minister Hjalmar Schacht ter pozval: »Sezimo v blagajno, gospoda!« In so segli. Krupp je primaknil milijonček, von Schnitzler, član uprave IG Farben 400 tisočakov itd, itd. Vsem se je splačalo. Krupp npr. je s suženjsko delovno silo iz koncentracijskih taborišč proizvajal in prodajal tanke, IG Farben  Ciklon B, morilski plin za Auschwitz in ostale tovarne smrti itd., itd.

Skoraj 100 let kasneje, tudi nekega mrzlega zimskega ponedeljka, točneje 20. januarja 2025, so se pred kongresno palačo v Washingtonu pripeljale prav tako imenitne limuzine. Časi so tokrat drugačni, bolj barviti bi rekel marsikdo in limuzine niso bile vse črne. Tudi iz njih niso izstopili največji ameriški industrialci, ti so v teh novih časih nekoliko iz mode. Ne, v njih so se na Trumpovo inavguracijo pripeljali vodilni ameriški  tehnofevdalci. Musk, Zuckerberg, Bezos in Pichai so si vstopnice za sedeže v prvi vrsti  kongresne rotunde kupili po posebnem ceniku; stale so jih od nekaj milijonov pa do nekaj 100 milijonov dolarjev. Na poplačilo te investicije jim – novi časi pač, vse gre danes hitreje – ni bilo treba čakati nekaj let, da se zažene vojna industrija, kot je moralo onih 24 industrialcev; njihovo premoženje je že  dan po izvolitvi Trumpa zraslo za 64 milijard dolarjev. So pač stavili na pravo karto. Ampak zakaj so ti ljudje šli  v tako tvegano stavo (ne pozabimo, da je Trump  v treh odločilnih državah zmagal z mikroskopsko prednostjo 0,7 %)? Ker so stavili na podobno agendo, kot onih 24 patricijev l. 33: na obet trdne vlade, ki si bo upala udariti po mizi in narediti red, ki bo opravila (tokrat ne s komunisti, ampak) z liberalno levico in ki bo (morda ne ravno ukinila ampak vsaj) omejila moč sindikatov (Trump je prav te dni z izvršnim ukazom prepovedal kolektivna pogajanja s sindikati javnega sektorja). Tiste zadnje Hitler- Göring obljube, da bo omogočeno lastnikom biti firerji v svojih podjetjih pa niso potrebovali, to so itak že. 

V Sloveniji smo zaenkrat še bolj subtilni. Podatkov o  črnih limuzinah in tajnih sestankih, na katerih bi biznismeni  odpirali blagajno našemu avtoritarcu, ni. Ni pa težko opaziti naklonjenosti tiste ekonomsko podjetniške sfere, ki se najraje pojavlja v medijih kot glasnik gospodarstva (Gospodarska zbornica – GZS, Klub slovenskih podjetnikov – SBC) do Janeza Janše – edinega kandidata v državi, primernega za vodenje avtoritarne politike. In anatemiziranja Levice, ki v najmračnejših strahovih te sfere prevzema vlogo, ki so jo v morah onih 24 patricijev igrali komunisti. Joc Pečečnik, predsednik SBC je tako že l. 2012, v dolgi tiradi, ki jo je poslal Janši v opravičilo, ker se je eden njegovih zaposlenih kritično izrazil do njega, sestavil pravo ljubezensko pismo, v katerem pove, da njegovo stranko (SDS) zelo ceni in da je njena organizacija vsem slovenskim strankam lahko vzor. GZS, katere predstavniki znova in znova dokazujejo svojo intelektualno omejenost s prispodobami o lokomotivi in vagonih ter katastrofičnimi napovedmi (te se nikoli ne uresničijo), v primeru, da se   zaprejo trgovine ob nedeljah ali poviša DDV ali minimalno plačo, pa je ob podpisu sporazuma med Šarčevo LMŠ in Levico, s katerim je ta postala izven vladni del koalicije, modro ugotovila, da je tak dogovor strel v koleno, zaradi katerega lahko gospodarstvo klecne. 

Naredili bi napako, če bi iz povedanega zaključili, da  vsi tisti biznismeni ne vidijo nevarnosti, ki prihaja z avtoritarnimi voditelji, ki jih tako radi podprejo in, da bi se stvari drugače razpletle, če bi na njihovem mestu sedeli spodobnejši posamezniki.  Žal zadeva ni tako enostavna. Ti ljudje so bili in so pripravljeni spregledati vso zlo, ki ga njihov denar spravi na plano, ker je v svetu, ki je iz gospodarstva, dobičkov in rasti naredil sveto kravo, to normalno. Moralno opravičljivo. Razen redkih posameznikov bi na njihovem mestu tudi drugi ravnali enako. V razmerah, ko se mora okoljske politike promovirati kot biznis priložnosti, proizvodnjo orožja pa opravičuje z istim argumentom, je etika le še za naivneže.

Po vojni se je Krupp 3 leta pogajal s preživelimi Židi, ki so kot sužnji delali v njegovih tovarnah o višini odškodnine (Hitlerju je milijonček obljubil v sekundi). Izpogajal se je za 1000 mark po glavi, a jim kmalu tudi to odvzel. Vuillardov zaključek:  Židje so bili predragi. Pa ni imel Krupp nič proti Židom. Kot radi v filmih rečejo ameriški gangsterji:

Nothing personal, strictly business.