Ali človek še ima vest, ali je tudi to že zamenjal za umetno ustvarjeno, človeku in človeštvu tujo, nepredstavljivo grozljivo in strašno? Za vse, kar to ni. Kako. Kako je mogoče, da človek ni več človek, temveč postane najstrašnejši nepredstavljivo grozljivi stvor, ne le zver. Kako je mogoče, da brez pomisleka zmore ubiti in pokončati sočloveka, odvzeti nedolžno življenje otroku, ki je najsvetejše, kar človek ima, kako je mogoče da ubije ljubezen. Kako je mogoče, da zoper ta zverinski zločin ni mogoče nič ukreniti, ga preprečiti za vsako ceno. Kako je sploh mogoče, da je človeštvo postavljeno v vlogo in položaj nemočnega, zgroženega, pretresenega, nesrečnega, obupanega … brez moči. Pomagati s pomočjo ni dovolj, nujno je ukrepati in  zločine preprečiti. Strašno in nečloveško je zgolj govoriti o tem in ne zares ukrepati, ne zares storiti vsega, kar je in obstaja zato, da bi rešili, zaščitili, obvarovali nedolžne žrtve pred gotovo smrtjo in pogubo. Rešiti nedolžna otroška življenja, nedolžne soljudi pred grozljivo smrtjo, ki v imenu sovraštva ter nečloveških vzgibov in namenov, umetno ustvarjenih razlogov, ki to niso, ne morejo biti, seje in žanje smrt. Z vsakim umrlim nedolžnim človekom, odraslim in otrokom je manj slehernega izmed nas, ki smo temu zločinu vseh zločinov priča, smo postavljeni v položaj zgolj opazovalca, ki tega v resnici ne more in ne zna preprečiti, ustaviti, ukrepati takoj, odločno in za vsako ceno, brez pomislekov. Ker vsako nedolžno življenje slehernega je nad vsem, je sveto, najsvetejše, kar človek ima in zoper to kositi s koso smrti je najhujši zločin zoper človeka, človeštvo, slehernega posameznika, ki mu je življenje nasilno zverinsko odvzeto. Z vsakim umrlim in umorjenim je manj slehernega izmed nas, manj človeka v nas, manj človečnosti na tem svetu, ki se utaplja in izginja pred našimi očmi, se spreminja v nekaj, kar človeštvu še nedavno tega ni bilo lastno, temveč tuje in zavržno, nedopustno. Kako je mogoče, kako je kaj takega mogoče? Mar res pred našimi očmi človek, človeštvo izginja, človečnost umira, usiha, se izgublja v temo, grozo in bol. Se potaplja, se samouničuje, pokončuje, izginja pred našimi očmi. Mar res ni pomoči, nikjer in od nikoder. Je človeštvo in človek prodal svojo dušo hudiču? Vrag je vzel šalo. Bije zadnja ura in nam vsem odšteva sekunde in minute. Vsem nam trka na vest. KAJ JE ŽE TO?
Koliko stane, po čem jo je mogoče zamenjati in zabarantati v svetu DAJ-DAM. ZA KAKŠNO CENO, PO ČEM JO PRODAJAMO, MENJAMO, v imenu pohlepa, grozodejstva, zločina. Mar bomo res samo zgroženo in osuplo, pretreseni do obisti, samo nemočno opazovali, kaj se dogaja. Kaj se dogaja v glavah ljudi, ki imajo v rokah vzvode moči in oblasti, kaj v glavah tistih, ki zgolj štejejo novce in na račun smrti nedolžnih otrok, ostarelih, vseh ubitih ljudi kujejo dobiček, profit. V tej strašni grozni, obupni vojni najnizkotnejših sprevrženih interesov DAJ-DAM. Jaz tebi, ti meni, da bova sita oba, medtem ko je smrt, ne pravica, človečnost, življenje in rojstvo, podoba sveta. Konec vsega.