Tukaj plešemo ples, kjer se pred nas postavljena noga kogarkoli drugega, ki bi jo prej smatrali kot napad, potem postane nepogrešljiv gib strukture plesa in našega nastopa na tem odru življenja.
Ko se svetovne, državne in občinske meje zapirajo, me misli peljejo do meja znotraj sebe – v duši, v srcu, v mislih …
Zunanja realnost se zapira in nam omejuje pogled in raziskovanje sveta, zato pa je to res edinstvena priložnost obrniti se navznoter in raziskati, pogledati v dele sebe – pokrajine, ki se nam razkrijejo, če smo le pripravljeni se umiriti v nemiru in nesigurnosti tega časa in se podati na notranjo pustolovščino spoznavanja sebe in možnosti, ki nam jih nudi ta perspektiva.
There is a crack, a crack in everything. That`s where the light gets in. ( Leonard Cohen)
V 3D svetu je vse sestavljeno iz meja in, ko se manifestiraš v fizični svet, meja tvoji brezmejnosti postane tvoje telo in telo nekoga drugega postane njegova in tvoja meja. Meje so tudi predmeti in zemlja sama ima atmosfero, ki meji na vesolje. Ima svojo mejo.
Tukaj je vse sestavljeno iz meja. Tako kot so fizične meje, so tudi intelektualne, čustvene, duševne …
Pojem »meja« se mi je vedno zdela v nasprotju s pojmom »Ljubezen«, ki je ena sila, eno, zlitje, torej brezmejna, vsemogočna, brezčasna – je brez meja. Kako lahko potem govorimo o Ljubezni, ko govorimo o mejah? Če torej je Ljubezen brezmejna, potem sega tudi v svet, ki je sestavljen iz meja, okvirov, okovov. Je v bistvu njena esenca, nosilka dogodka. Je platno, na katerem se riše življenje. Je svetloba, energija in vitalnost, ki prevzema vso živo in neživo naravo.
Pa vseeno brez zdravih meja ni mogoče živeti v enosti, ljubezni in zadovoljstvu. To je paradoks tega sveta, ki mu rečemo dualnost. Je Yin in Yang, je vdih in izdih, je rojstvo in je smrt. To vse je Ljubezen in igra življenja, ki nam ponuja možnost svobodne odločitve, izbiranja poti in izkustva. Začne se pri kdo sem »Jaz« v tem svetu in kakšne in kje bodo postavljene moje meje ter katere so morda bile postavljene meni.
Vedno v nekem boju s tem paradoksom, si kreiram/o življenja v okvirih, ki mi/nam jih postavlja družba in, ki si jih postavim/o sama/i.
To je bitka, ki jo bijem/o sama/i s seboj in svetom celo življenje. Umetnost pa je meje postaviti na zdrav način. Miroljuben, spoštljiv način, kjer kompromis ne krši ne osebnih ne meja drugih in sveta. Tukaj pravi zmagovalci najdejo mesto in kot riba v vodi plavajo v breztežnosti z lahkotnostjo bivanja. Vsi si želimo te modrosti, ki bi nam v tem, kot labirint zapletenem svetu, vse postalo preprosto. Odločitve bi sprejemali z zavedanjem, da ne moremo izgubiti te igre, ker je samo igra. In pomembnost le-te ne leži v premagovanju ali pa postavljanju meja, ampak v odkritju, da v igri, ki jo igramo skupaj lahko zmagamo samo skupaj. Tukaj plešemo ples, kjer se pred nas postavljena noga kogarkoli drugega, ki bi jo prej smatrali kot napad, potem postane nepogrešljiv gib strukture plesa in našega nastopa na tem odru življenja.
Plešimo skupaj!
O Radosti pa naslednjič.
Pa lep dan,
Urša
