Pozdravljeni! Nedavno sem že pisala o tem, kakšno šolo si je želeti, da bi bila vsem prav in po meri. Pa vendar danes ponovno o tem z drugega zornega kota. Čemu že spet? Predvsem zato, ker se tako zelo bojim, da ne bi šlo z novo šolsko reformo, ki se pripravlja, spet vse po zlu. Zgodilo se je tako že s prejšnjo, še obstoječo in aktualno. Tudi ta je bila opevana in edino pravilna ter je žela vsesplošno navdušenje in zadovoljstvo večine. Sama sem spričo te imela velike pomisleke in strahove, ki niso bili iz trte izviti. S tedaj novimi smernicami poučevanja se nisem strinjala malodane v ničemer. Ne s tem, da je bilo izobraževanje, golo pridobivanje, kopičenje vedno več zahtevanega znanja, povzdignjeno na piedestal, medtem, ko je bil prej enakovreden položaj vzgoje, malodane postavljen v kot, njen pomen pa drugoten. Število ur tako rekoč, vzgojnih predmetov, se je močno zmanjšalo, nekatere vsebine le teh pa so pristale na ravni proste izbire, nič več obvezno zagotovljene in namenjene vsem učencem enako. Mantra je bila, vedeti in znati vse več in več, zahtevati vse več in več. S tem so bili posledično dodatno in ne zanemarljivo vse bolj obremenjeni tako učenci, dijaki, starši in učitelji, učenje pa je postajalo vedno bolj zahtevno in naporno za vse.
V hlastanju za znanjem je vloga in pomen vzgoje v osnovnih in srednjih šolah razvodenel in se razvrednotil. Prav tako je prejšnja reforma šolstva žela lovorike na račun opevane obvezne digitalizacije šolskega sistema, računalniško opismenjevanje otrok je bilo tako rekoč prva šolska zapoved. Vedeti, znati, tekmovati, zmagovati na osnovi diferenciacije pa prav tako. Temu sem v šolski zbornici kategorično in zavzeto nasprotovala in se upirala. Za ceno tiste, ki ne razume in ne ve, kako se tej stvari streže v skladu z modernimi, naprednimi smernicami. Koga ali česa in na čigav račun? Danes je ta cena vsem na očeh. Škoda je evidentna, storjena in nepopravljiva. Otroška in mladostniška življenja številnih generacij so oropana in osiromašena marsičesa bistvenega in nujnega za zdrav osebnostni razvoj, za srečo, za zdravje, za premnoge vrline, vedenjske vzorce, norme, moralno etične vrednote, ki naj bi določale slehernega človeka.
Se opravičujem, zašla sem s poti. Naposled sem se znašla med invalidsko upokojenimi, na svojo željo in iz osebnih zdravstvenih razlogov, ki so to omogočali. Tako je bilo vsem prav. Tistim, ki sem jim bila trn v peti in moteči element in meni, ki sem z uborno pokojnino raje živela od paketov hrane Karitasa in Rdečega križa, kot da bi učila in poučevala v nasprotju s svojim prepričanjem in vestjo. Proti sebi. Drugače kot sem verjela, da je prav. Nisem mogla, nisem zmogla več niti prestopiti šolskega praga, tako zelo me je bolelo. Sedaj pa k naslovni temi.
Osebno sem po človeški plati povsem predana ter zavezana umetnosti in kulturi, odkar pomnim. Od prve pravljice, prve pesmice, prve glasbe, prvega plesa, gledališke in lutkovne igre, prve slike, do vsega prvega, ki je v meni prebujalo neslutena neskončna obzorja lepega in dobrega, v vseh pomenih plemenitosti, resnice in iskrenosti ogledala, ki nikoli ne laže in ne vara. Zame sta kot zrak, hrana, svetloba in voda, zemlja in nebo. Zame sta življenjskega pomena in od tega sem jaz jaz, živa. Obstajam in sem. Zase in sebi ter za druge in drugim. Vso svojo delovno dobo učiteljevanja sem se tega vodila držala in iz njega izhajala.
Umetnost in kultura sta bili z vidika univerzalnega dobrega, najvišjega principa, univerzalne ljubezni, Božjega, vselej temelj in osnova vsega preostalega. Umetnost in kultura zmoreta doseči vse skrite in najbolj oddaljene dele naše zavesti in podzavesti, zmoreta premikati vse meje, zgraditi vse mostove. Zmoreta osmišljati, razlagati, graditi, voditi, osrečevati, izpraševati, učiti, poiskati pot do duše in srca tako, da ne skrenete s prave poti. Z roko v roki z učenostjo, znanostjo, vedenjem, znanjem, življenjem, sta z vsemi enakovredno, največji in najboljši učiteljici na Svetu. In vse, kar je človeškega in človečnega, je na dosegu roke in tu.
Imenuje se MODROST.