Radost je hvaležnost. Je ljubezen, je življenje v trenutku, no, je življenje.
Včasih sem zamenjevala radost z vzhičenostjo, adrenalinom, ki mi je napolnil žile in sem se v trenutku počutila živa, bolj živa kot običajno. In ja, tudi ta del spoznavanja sebe in sveta in vsega lepega. Ampak po navalu evforije je prišel tudi padec in depresija.
Želja po vrnitvi v tisti občutek višine, zadovoljstva nad vsem, je jasno risal padec in občutki so bili skoraj neznosni. Trajali pa so mnogo dlje kot tisti višek. In na vsak način sem si želela nazaj v popolnost in ta želja je le še okrepila zavedanje, da tega nimam. In, da je tisti občutek letenja nad vsem posledica dogodka – kateregakoli, to niti ni toliko pomembno. Zaljubljenosti, nakupa nove igračke ali obleke, potovanje, nove izkušnje, bla bla…. Vse, kar nam življenje lahko neskončno čudovitega nudi. In v trenutkih, ko sem dobila kar sem želela, sreča! Ko je minilo, nesreča… Kar huda nesreča. Ker sem ob vsej občutljivosti še idealist in ekstremni optimist, no tukaj je že recept za močno nihanje tehtnice, enkrat sem, drugič tja. Seveda vse za fasado brezbrižnosti.
S to »nesrečo« in s tem življenjskim nihanjem je prišla potreba po miru. Potreba po resnici in vprašanja zakaj je temu tako. Zakaj sem tako globoko nesrečna in ali lahko kaj naredim za to. Ker je v tem receptu tudi velika občutljivost in želja po resnici, je to bilo moje vodilo za nenehno iskanje ključa do ravnovesja. Naučila sem se, da v zunanjih rečeh in izkušnjah ni prave sreče – no, seveda JE! … vendar samo s podlago zavedanja, da je vse minljivo in da radost, ki je izvor, nosim v sebi in ni pogojena z zunanjimi dejavniki. Ampak z notranjim občutkom hvaležnosti za ta trenutek. Katerikoli trenutek. Kakršenkoli trenutek. Trenutek, ko imam kar želim in trenutek, ko tega pač nimam. Oboje je darilo in učitelj.
Včasih se sprašujem zakaj sem zvezana tako, tako, da moram nenehno skrbeti za svoje občutke – saj nekateri nimajo tega problema. Živijo in to je to. Sprejemajo. Ne živijo v nenehnem boju s to tehtnico oz. v nenehnem nihanju. Stojijo na eni strani ali drugi, le redki pa v centru. Na sredini. V nični točki, kjer so nedotakljivi in radostni. Želim si tega.
To je radost. Obstajati v centru orkana, ki divja, z nenehnimi spremembami v atmosferi, s čistilnim vetrom, ki odnaša vse. Vse kar je ljubo in vse kar ni. S sprejemanjem igre življenja in implikacijo sebe, kot bitjem, ki je več kot le izkušnja, več kot misli, čuti in zaznava. Neokrnjeno, nedotaknjeno in srečno. Radostno, avtonomno.
To je nenehno učenje in osebna izkušnja (morda pa ne tako osebna) in nenehno vračanje v ta trenutek. V svojo resnico, v svoje srce. Ga odpirati, ga razumeti, ga odkriti. Se odkriti. Odkriti, da lahko ustvarjam. Ustvarjam resnico, čutim resnico, mojo resnico, našo resnico. Ultimativno resnico vseh nas, ki je iskra, ki animira telo in ki nosi izkušnjo življenja. Učenje sprejemanja sebe, kot popolnega in nepopolnega. Kot radost in kot osebo, stati v nični točki. Kjer je življenje, kjer je izvor sreče in nesreče in vsega kar se mi odvija pred očmi. In vedno lahko izberem. Tukaj je svoboda. V izbiri sebe.
Tako se lahko rušijo svetovi in radost ostaja nedotaknjena. In kdaj je bila boljša priložnost za prakso, kot zdaj.
Ko se rušijo sistemi.
Ko se rušijo ideje in življenje kot ga poznamo.
Ko se ruši stari svet.
Tako kot govorijo marsikateri modreci, strahu poglej v oči in ne bežati od njega, ga gledati v oči in razkriti njegovo esenco in resnico. Ta pa je, kot so nam govorili že starši – znotraj votel, zunaj pa ga nič ni ☺
Točka nič je stati kot avtonomno bitje v prisotnosti strahu, v svoji resnici, radosti, ljubezni in dopustiti, da strah divja naokoli, ruši in razkraja. In gre.
Ni lahko zavestno obstajati v tej nični točki in opazovati razkroj in obenem kreirati novo življenje. Ampak v tem je čar. In nikoli ni bilo namenjeno, da bi bilo preprosto.
In tako preprosto je.
Radost je vse kar je. Je moja/naša zavest in iskra. Je točka nič. In izvor vsega in hvaležnost za ta trenutek.
Hvala <3
Pa lep dan, Urša
