Poznal je prav vse živali v njem, znal je poimenovati in s prstom pokazati na vsako drevo,
poznal je grmičevje, podrast, mahove in lišaje, sleherno bilko, prav posebej pa se je zanimal za vse, kar je bilo strupenega in nevarnega v gozdu, in to tako, da je bilo videti kot zgolj po naključju in mimogrede, čeprav je v resnici s tem živel. Dolgo je neopazno živel med prebivalci gozda, nikoli ni z ničemer opozarjal nase, nikogar užalil, nikomur se ni zameril, videti je bil celo zelo prijazen in prijeten škrat. Dobronameren in spravljiv. Znal je lepo govoriti, se vsem všečno obnašati in nagovarjati živali in vse, kar je v gozdu živelo in bilo. Kar iznenada je bil prej neopazen, zdaj vsem na očeh. Večina živali je prikimavala z glavami, kako prijazen škrat je in modrovala o tem, da so prav tega in takšnega čakali in potrebovali, da bi spravil gozd in gozdna bitja v red, tako kot je treba, ker predolgo je bilo v gozdu že marsikaj narobe, kljub temu da so mu še vedno vladale svobodne in blagozvočne ptice neba. Gozd že dolgo ni bil več prijazen, veliko je bilo takšnih, ki so grdo in sovražno gledali, renčali in pretili, govorili, ščuvali druge k uporu in se strinjali, da je treba stvari resno premisliti in vzeti v svoje roke. Še vedno pa je bilo v gozdu več tistih, ki so mirili, modrovali in se zavzemali za strpnost, zmernost, spodobnost in mirno reševanje nakopičenih težav, ki jih res ni bilo malo. Trudili so se po svojih najboljših močeh, kot so vedeli in znali, le da bi gozd ohranili pod svobodnim soncem. In glej ga škrata, tu stopi ta v igro. Videti je kot jagnje, gleda lepo kot srna, dobrodušen kot medved, prijeten in prijazen kakor gozdni polžki, nikomur nič žalega hoteč in na poseben način izmuzljiv. Nihče natanko ne ve, čigav je, čeprav vedo, od kod, a so kljub temu navdušeni in rahlo zmedeni, ker od tam, od koder prihaja, ni še nikoli prišlo nič dobrega. Ti presneti škrat, ti. Kako si na spreten način pridobiva naklonjenost, odobravanje, zaupanje in ugled v gozdu. Mnoge živali mu prikimavajo in škrat si mane roke. Med tem nekatere živali opozarjajo in svarijo gozdne prebivalce, da ni vse zlato kar se sveti in da so tudi všečna vabljiva in mamljiva jabolka v košari lahko v resnici gnila. Sploh, če se kar same ponujajo. Modre sove skovikajo, modrujejo in svarijo pred čudnim škratom, ki je tako zelo dober, da je res že sumljivo preveč, češ, kaj neki ima za bregom. Tako čudovitega škrata v gozdu še ni bilo. A vselej, ko ga vprašajo, od kod prihaja, kdo so njegovi domači in prijatelji, češ ali ni živel v zverinskem volčjem tropu, ki je pustošil po gozdu, se ta že kako izmuzne in odgovarja, da nič ne ve o tem in da se s tem ne ukvarja in da se ga nič ne tiče. Razglaša se za rešitelja gozda in gozdnih težav ter zagat, ki jih stiskajo za vrat. Kdo je in kaj je, pa še vedno ne pove, čeprav vsi vedo in jim s pričo tega ni nič jasno. Kako tako mil in blag škratek zraste sredi volčjega tropa zveri. Škrat pa se vse bolj uveljavlja, žanje pohvale in odobravanje, simpatije veveric, nekaterih ptic roparic ter številnih drugih gozdnih bitij. Lisice pa si manejo roke. In kaj imajo lisice opraviti z vsem tem? … Nekateri že vedo in jim je vse jasno. Ostalim, če jih ne sreča pamet pa zagotovo še bo, prav kmalu. Samo da ne bo prepozno, ker volk dlako menja, nravi pa nikoli. Pa srečno Gozdu in gozdnim prebivalcem in bitju in žitju. Srečno in po pameti bi rekli!