Na oltar umetnosti in kulture polagam svoje srce, zapisana materini besedi in lastni kaplji krvi. Pred tem zrcalom naših življenj, usod in nad, upov, stremljenj, ničevosti, veličine, zablod in zmag, se globoko priklonim.

Umetnost je mati naroda in mi vsi smo njeni otroci. Začne se s prvo besedo, mama in nato z naslednjo, z govorjeno in pisano. Je misel, je čustvo in občutenje, je zavedanje, je kritično mišljenje, je modrost. Umetnost in kultura sta naše bistvo od zibeli do groba. Nas ustvarita in določita, iz nas naredita ljudi. Zaradi umetnosti se zmoremo zavedati sebe in drugih, svojega porekla in lastne pripadnosti ter vdanosti sočloveku, skupini, skupnosti in narodu. Zaradi besede, pesmi, glasbe, slike, plesa, podob …. smo to, kar smo, v odnosu do sebe in soljudi. Umetnost nas oblikuje, gnete, gradi, vzgaja, uči, nam širi obzorja duha in zavedanja. Zaradi nje je naša duša žlahtna in plemenita. Zaradi nje smo nenehno pred ogledalom življenja, ki nas usmerja, vodi in nagovarja k temu, da iz sebe naredimo dobro, boljše, najboljše. Umetnost in v širšem kontekstu kultura je naša zibel, je dom, je naša vsebina, je naš notranji jaz. In kako je ne bi ljubili, te nesebične in drage učiteljice življenja, ji izrekali hvale in zahvale za vse, kar smo. Za vse, kar je dobrega in lepega v nas od sreče do sočutja, do dvoma, do misli, ki rodi drugo misel in spreminja svet s tem, ko spreminja človeka v tisto, kar je nad in več, kot zgolj obstoj. V tisto, kar je bit in srčika človeka z veliko začetnico. Kako je ne bi ljubili, ko nam vse življenje kaže pravo pot za to potovanje vase in od sebe do drugih ljudi ter naprej v vseobsegajočo in vseprisotno kolektivno zavest in zavedanje, kdo smo, kaj smo, kam gremo, po čem hrepenimo, kaj si prizadevamo in kaj želimo. Boljši svet! 

Tisti, ki jim umetnost in kultura nič ne pomenita, ki ju omalovažujejo, jima odrekajo veljavo, pomen in poslanstvo za dobrobit človeštva in človečnosti, ki ju ne cenijo in ne spoštujejo, so nevredni sami sebe in drugih. Tisti, ki ne uvidijo in ne prepoznajo njene vloge v družbi in v zavesti vsakega posameznika, tako rekoč zanikajo in tajijo lastno mater in Almo mater. In kaj je večji greh, kaj večja zabloda in poguba? Vsi, ki so brezčutni, brezbrižni, brezsrčni in sovražni, ki umetnosti in kulturi odrekajo veljavo, predvsem sebi in drugim kopljejo jamo. Ker kultura in njen obraz sem jaz, si ti, smo mi vsi.

In kako slaviti in častiti in praznovati praznik kulture? Prebrala bom knjigo, zapela bom pesem, ob glasbi zaplesala, naslikala sliko, v mislih bom iz zrcal zgradila hišo, potlej bom sedla na prag in se zazrla v daljavo in položila dlan na srce in bom na ves glas in z dna duše rekla HVALA! 

Umetnikom, ker ste, umetnosti in kulturi, ki je in življenju, ki me živi.